Natisni

Pogosto mora pri zdravljenju revmatikov sodelovati skupina različnih zdravstvenih delavcev. V skupini so poleg revmatologa, ki usmerja zdravljenje bolezni, še izbrani družinski zdravnik in specialisti drugih specialnosti (ortoped, kirurg za plastične operacije, fiziater, psihiater). Ortopedi in kirurgi so potrebni tedaj, ko je zaradi nepopravljivih sprememb na sklepih, ki jih ne moremo več zdraviti samo z zdravili, potrebno operativno zdravljenje. Največkrat je potrebna zamenjava sklepa, dostikrat pa tudi popravljanje sklepnih deformacij. Kadar se zaradi bolezni pojavijo psihične težave (predvsem depresija, zaskrbljenost, strah), poiščemo pomoč psihiatra ali psihologa.

Poleg tega morajo pri zdravljenju sodelovati še fizioterapevti, delovni terapevti, medicinske sestre in socialni delavci. Fizioterapevt nauči revmatika ustreznih telesnih vaj, delovni terapevt ga predvsem poučuje, kako se ravnati v življenju, kakšni pripomočki in pomagala so na voljo in kako jih je treba uporabljati. Medicinske sestre dajejo revmatiku raznovrstno pomoč, mu svetujejo glede prehrane, obleke, ležišča, telesne nege in podobno. Socialni delavec pomaga reševati socialne in ekonomske probleme.

Če ne zaupate svojemu revmatologu ali bi se želeli posvetovati še z drugim specialistom, je vedno možna izbira po vaši želji. Temu pravijo v tujini drugo mnenje (angl. second opinion) in tovrstno možnost bolniki zelo pogosto izkoristijo. Pogosto se zgodi, da se mnenje drugega revmatologa ne razlikuje od prvega, lahko pa je tudi drugačno in se šele ob tem pregledu ugotovi, katero revmatično bolezen imate in se uvede ustrezno zdravljenje. Največkrat se revmatiki želite posvetovati z revmatologom, če npr. ortoped predlaga operativno zdravljenje. Tak predlog vas seveda vznemiri in pojavi se skrb, ali ste sploh sposobni za operacijo in ali jo boste dobro prestali. Tedaj dostikrat sprašujete svojega revmatologa: »Ali bi se vi operirali, če bi bili na mojem mestu?« Seveda je odgovor lahko drugačen, ponavadi pa je skladen z ortopedovim mnenjem.