PredgovorPred vami je četrta, dopolnjena izdaja Revmatološkega priročnika za družinskega zdravnika, ki nadgrajuje prve tri izdaje, ki so izšle v letih 1999, 2003 in 2008. Zadnja izdaja je pošla že pred dvema letoma in glede na napredek na področju revmatologije v zadnjih letih je bil že čas, da izzide nova izdaja. Tudi ta je plod skupnega dela zdravnikov, strokovnjakov Laboratorija za imunologijo revmatizma in sodelavcev Enote za fizikalno in delovno terapijo Kliničnega oddelka za revmatologijo, Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in nekaterih specialistov iz drugih ustanov. V zadnjih nekaj letih se je zdravljenje bolnikov z vnetno revmatično boleznijo pomembno spremenilo. Če vzamemo za primer bolnike z revmatoidnim artritisom, so bili ti še pred desetimi leti »obsojeni« na trajne bolečine in postopno izgubo gibljivosti v številnih sklepih. Zaradi tega so se pogosto soočali s težkimi osebnimi situacijami v zasebnem in delovnem okolju. Še pred petimi leti so bolniki z granulomatozo s poliangiitisom (Wegenerjvo granulomazo) ali s sistemsko sklerozo, ki niso odgovorili na zdravljenje s kombinacijo metilprednisolona in ciklofosfamida, umirali, zdaj pa imajo realno možnost preživetja. Pri bolnikih s spondiloartritisi revmatologi nismo več le tolažniki, temveč jim omogočamo tako rekoč normalno poklicno kariero tudi pri poklicih, kot so delavec v proizvodnji, pa tudi kirurg, slikar ali pilot. Žal pa ostajajo sistemski problemi – pomanjkanje revmatologov, ki bo hromilo optimalno oskrbo bolnikov z vnetno revmatično boleznijo vsaj še naslednjih 6–10 let. Revmatologi smo kot ena redkih strok že leta 2004 predlagali nujno potrebno mrežo revmatologov za obdobje 2004–2014, ki pa na žalost ni bila in ne bo vzpostavljena. Zdravstvena politika se ni znala opredeliti do konstruktivnih predlogov stroke, posledice tega pa občutijo bolniki s predolgimi čakalnimi vrstami in preobremenjeni revmatologi. Kljub dejstvu, da se vse veje medicine pospešeno razvijajo in s tem specializirajo znanja, so še pred nekaj leti nekateri odločevalci zagovarjali profil internista, ki naj bi obvladal in uspešno zdravil vsa področja interne medicine, tudi revmatologijo, kar je dodatno prispevalo k nevzpostavitvi revmatološke mreže v Sloveniji. Z neverodostojnimi argumenti so zaustavili dobro premišljen predlog za reorganizacijo revmatologije bodisi zunaj ali znotraj Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Že danes pa je jasno, da katastrofalno dolgih čakalnih dob administrativni ukrepi, kot so uvedba nove kategorije napotitve k specialistu (hitro), razni pravilniki in zavzeti varuhi pacientovih pravic, seveda ne morejo odpraviti. Reševanje nastalega položaja je tako prepuščeno iznajdljivosti in občutku moralne in etične odgovornosti zdravnikov, ki obravnavamo bolnike z vnetno revmatično boleznijo. Žal trenutni pristopi k reševanju sistemske problematike na področju revmatologije ne kažejo, da se bo stanje do naslednje izdaje Revmatološkega priročnika bistveno izboljšalo. Zato je stalno izobraževanje vseh profilov zdravstvenih delavcev še bolj pomembno kot v bolj urejenih družbah. In temu je Revmatološki priročnik za družinskega zdravnika tudi namenjen. Že od leta 2004 je, poleg knjižne oblike, celotno besedilo dostopno tudi na svetovnem spletu na www.revma.net. Tako skušamo preobremenjenim družinskim zdravnikom pomagati, da na specialistični pregled napotijo bolnike, ki to resnično potrebujejo, in sami zdravijo revmatološke bolnike, ki tega ne potrebujejo, poleg tega pa lahko redno, skrbno in stroškovno učinkovito spremljajo bolnike, ki jemljejo sintetična in biološka imunomodulirajoča zdravila. Verjameva, da boste, drage kolegice in kolegi, tudi s to izdajo Revmatološkega priročnika za družinskega zdravnika zadovoljni in da ga boste ob svojem delu uporabljali v dobro bolnikov z revmatično boleznijo.
Matija Tomšič, Sonja Praprotnik |