Sindrom fibromialgije

Kaj je in kako pogost je sindrom fibromialgije?

Kaj povzroča sindrom fibromialgije?

Katere simptome in znake ima sindrom fibromialgije?

Kako ugotavljamo sindrom fibromialgije?

Kako zdravimo sindrom fibromialgije?

Zdravila

Kaj lahko posameznik sam stori za izboljšanje fibromialgije?

Kako poteka sindrom fibromialgije?

Kaj je in kako pogost je sindrom fibromialgije?

Sindrom fibromialgije sodi v skupino zunajsklepnega revmatizma in je bolezensko stanje, pri katerem je posameznik močno utrujen in občuti razširjeno bolečino v mišicah, vezeh in kitah, ki predstavljajo mehko vezivno tkivo telesa. Pri tej bolezni nikoli ni vnet sklep, ampak jo uvrščamo med revmatizem mehkih tkiv.

Sindrom je izraz, ki se v medicini pogosto uporablja in pomeni skupek različnih simptomov in znakov, značilnih za neko bolezen.

Večina posameznikov s fibromialgijo občuti bolečino v številnih mišicah. Občutek je tak, kot bi jim nekdo mišice natezal ali kot bi bile mišice preutrujene zaradi dela. Včasih je mišična bolečina pekoča in jo primerjajo s tisto pri gripoznem obolenju. Resnost bolezenskih znakov je pri različnih osebah različna.

Merila za diagnozo sindroma fibromialgije
Leta 1990 je Ameriško revmatološko združenje (American College of Rheumatology, s kratico ACR) oblikovalo diagnostična merila za opredelitev bolezenskih znakov sindroma fibromialgije, ki so jih sprejela tudi revmatološka združenja po vsem svetu. Po merilih ACR ima oseba fibromialgijo, če občuti razpršeno bolečino v mišicah in vezeh po vsem telesu, ki traja vsaj tri mesece, zdravnik pa pri njem odkrije vsaj 11, od priporočenih 18 značilnih točk, bolečih na pritisk.

Fibromialgija prizadene približno 2 % prebivalstva v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike, njena pogostost v Sloveniji ni znana, je pa bolezen verjetno pri nas nekoliko redkejša. Fibromialgija lahko prizadene vse starostne skupine, pogostejša je pri ženskah.
 

Kaj povzroča sindrom fibromialgije?

Vzrok fibromialgije ni pojasnjen. Raziskovalci domnevajo, da bolezen povzročajo različni posamični dejavniki ali več teh dejavnikov hkrati.

Dejavniki za nastanek sindroma fibromialgije:
nalezljiva bolezen, poškodba, čustven pretres, hormonske spremembe, nastanek druge bolezni, npr. revmatoidnega artritisa.

Raziskovalci so pri mnogih ljudeh s fibromialgijo odkrili v hrbtenjačni tekočini spremenjeno raven nekaterih kemičnih snovi, ki prenašajo in okrepijo bolečinske dražljaje (to so snov P, serotonin, rastni dejavnik živcev, noradrenalin), in spremenjeno delovanje imunskega ter hormonskega sistema. Ni jasno, ali so te spremembe vzrok ali posledica fibromialgije.

Katere simptome in znake ima sindrom fibromialgije?

Bolečina
Navadno občuti posameznik razširjeno bolečino v mišicah in vezeh vsega telesa, lahko pa ga boli sprva le en predel telesa, npr. vrat ali rame, in se bolečina šele pozneje razširi tudi na druge predele. Bolečino opisujejo zelo različno, eni kot žgočo, pekočo, drugi kot trgajočo ali pa navajajo predvsem okorelost. Jakost bolečine se čez dan pogosto spreminja in je odvisna tudi od dejavnosti posameznika, vremena, spanca in stresov. Bolečino določene jakosti občuti večina ljudi s to boleznijo ves čas, pri nekaterih je zelo močna.
 

Zdravnik praviloma pri splošnem kliničnem pregledu ne odkriva posebnosti. Šele podrobnejši pregled mišičja in kitnih pripenjališč odkriva na značilnih mestih točke bolečnosti na pritisk.

Slika prikazuje najpogostejše točke bolečnosti na pritisk in ne vseh, ki jih zdravnik lahko odkrije pri posamezniku. Pogosto se teh na pritisk močno bolečih točk oseba niti ne zaveda, dokler jih pri pregledu ne odkrije zdravnik.

Utrujenost in moten spanec
Približno 90 odstotkov ljudi s fibromialgijo je zmerno do močno utrujenih in slabše telesno zmogljivih, včasih celo tako izčrpanih kot med prebolevanjem gripe ali pri pomanjkanju spanja. Težave z utrujenostjo so včasih celo večje kot z bolečino. Pri osebah s kroničnim sindromom utrujenosti je diagnoza te bolezni zanesljiva, če nepojasnjena utrujenost traja vsaj 6 mesecev, bolnik pa ima še vsaj 4 od 8 spremljajočih simptomov: oteženo zmožnost jasnega razmišljanja, vneto žrelo, na otip boleče bezgavke, pekoče mišice in sklepe, glavobol, moten spanec, občutek šibkosti, ki traja več kot 24 ur po telesni obremenitvi. Pogosto zdravnik veliko teh bolezenskih znakov opaža tudi pri osebi s fibromialgijo.

Večina ljudi s fibromialgijo ima moten spanec. Čeprav zaspijo brez težav, je spanec plitek in se ponoči pogosto prebujajo. Moten spanec povzroči spremenjeno tvorbo različnih snovi, ki omogočajo celjenje manjših mišičnih poškodb, nekatere pa odločajo tudi o tem, kako posameznik občuti bolečino. Moten spanec nedvomno poslabša simptome fibromialgije.

Če osebi s fibromialgijo posnamejo električno aktivnost možganske skorje med spanjem (elektroencefalogram, s kratico EEG), zelo pogosto odkrijejo vrinke ritma alfa, ki so sicer značilni le za obdobje prebujanja. Zjutraj se bolnik s fibromialgijo zbudi utrujen, je telesno manj zmogljiv ali celo izčrpan. Stopnja utrujenosti ni vsak dan enaka.

Simptomi živčnega sistema
Razpoloženje posameznikov s fibromialgijo se spremeni, počutijo se povsem na tleh, so potrti, zaskrbljeni za svojo usodo in tesnobni; vendar jih je le okrog 30 odstotkov resnično depresivnih. Pogosto se težko osredotočijo že na zelo enostavna miselna opravila, vendar se te težave s trajanjem bolezni praviloma ne poglabljajo, lahko tudi izzvenijo.

Druge težave
Pogosto se sindrom fibromialgije pri posamezniku prekriva z enim ali več bolezenskih stanj, ki so vsa posledica neustreznega delovanja živčevja in žlez z notranjim izločanjem.

Taka bolezenska stanja so npr. sindrom kronične utrujenosti, sindrom preobčutljivosti za številna kemična sredstva in neurejen menstruacijski cikel (primarna dismenoreja). Kar 50 odstotkov ljudi s fibromialgijo ima pogosto tenzijski ali celo migrenski glavobol. Ne tako redek je tudi sindrom vzdraženega črevesja, ki se kaže s trebušno bolečino, napenjanjem in menjavanjem zaprtja in driske. Zaradi krčev in vzdraženosti sečnega mehurja posamezniki nenadoma in pogosto izpraznjujejo sečni mehur.

Ne tako redki so pri osebah s fibromialgijo tudi vrtoglavica, suhost oči in ust ter bolečina v obeh čeljustnih sklepih (do 25 odstotkov), ki izvira iz okolnih mišic in vezi, in ne iz samega sklepa.

Zaradi preobčutljivosti žilja za zunanjo toploto in vlago lahko koža pri osebi s fibromialgijo prehodno spremeni barvo. Včasih občuti posameznik v rokah, dlaneh, nogah, stopalih ali obrazu mravljinčavost ali omrtvičenost, ima občutek nabrekanja prstov. Pogoste so boleče menstrualne krvavitve in težave pred menstruacijo. Pogosta je preobčutljivost za vonjave, glasne zvoke, močno svetlobo ...
 

Kako ugotavljamo sindrom fibromialgije?

Zdravnik potrdi diagnozo ob navedbi razširjene mišične bolečine in z najdbo večine (vsaj 11 od 18) na pritisk bolečih mest, kot prikazuje slika.

Diagnoza bolezni je torej mogoča le z natančnim kliničnim pregledom in je ne omogočajo nobene laboratorijske preiskave, niti rentgensko slikanje ali mikroskopski pregled odvzetega koščka mišice, saj se je pokazalo, da so izvidi vseh teh preiskav v normalnih mejah (Slika 10).
 

Kako zdravimo sindrom fibromialgije?

 Zdravljenje osebe s sindromom fibromialgije zajema:

• protibolečinska zdravila, uspavala, če je potrebno, tudi zdravila proti depresiji 
• vaje za krepitev mišične moči in zvečanje zmogljivosti srčno-žilnega sistema 
• postopke sproščanja mišične napetosti in preplašenosti 
• poučitev o naravi bolezni in o tem, kako se lahko izognemo poslabšanju bolezni

Veliko podatkov lahko izvemo na spletnih straneh, npr. organizacije Fibromyalgia Network.

Dejavniki, ki poslabšujejo bolezen, so:
telesna nedejavnost, poškodbe, hormonske spremembe, čustveni pretresi, pretirana telesna vadba, slaba drža, neprilagojeno delovno mesto.

O bolezni se morajo poučiti tudi svojci. Njihov razumevajoč odnos do bližnjega s fibromialgijo je pomembna sestavina zdravljenja.
 

Zdravila

Pri redkih posameznikih s fibromialgijo lahko bolečino zmanjšajo nesteroidni antirevmatiki, npr. ibuprofen, naproksen, in protibolečinska zdravila, npr. paracetamol ali tramadol. Bolečino lahko zmanjšajo, hkrati pa izboljšajo spanje tudi antidepresivi (triciklični antidepresivi ali zaviralci ponovnega prevzema serotonina) ali benzodiazepini. Če je posameznik depresiven, mu zdravnik predpiše večji odmerek antidepresiva. Predstavnika tricikličnih antidepresivov sta: amitriptilin in doksepin, predstavnika zaviralcev prevzema serotonina, ki zvišata njegovo nizko raven v možganih pa: fluoksetin in sertralin. Včasih zdravnik predpiše zdravilo, ki sprošča mišično napetost (mišični relaksant), to je ciklobenzaprin. Vendar uspeh zdravljenja s temi zdravili pogosto ni zadosten. Njihovo uporabo omejujejo tudi neželeni učinki antidepresivov, kot so omotičnost, zaprtje, suha usta in zvečan tek. Posamezne zelo boleče točke lahko zdravnik omrtvi z lokalno injekcijo protibolečinskega zdravila ksilokaina.
 

Kaj lahko posameznik sam stori za izboljšanje fibromialgije?

Pomembna sestavina protibolečinskega zdravljenja so redne zmerne telesne gibalne vaje in raztezne vaje, ki vzdržujejo mišično moč in zmanjšajo okorelost. Gibalne vaje tudi zvečajo zmogljivost srčno-žilnega sistema in zmanjšajo bolečino. Telesna vadba naj bo sprva zmerna, priporočljivo je plavanje, kolesarjenje, sprehodi. Na začetku naj oseba s fibromialgijo vadi krajši čas (trikrat po pet minut) vsak drugi dan, postopno pa podaljšuje čas (vsak dan 30 minut) in intenzivnost telesne vadbe. Pred gibalnimi vajami in po njih naj izvaja raztezne vaje. Fizioterapevt lahko bolnika nauči vaj za izboljšanje telesne drže in mu pomaga z masažo.

Posameznik se lahko z bolečino, ki mu jo povzroča fibromialgija, spopade tudi s tehniko sproščanja mišic, meditacijo, jogo, dihalnimi vajami, spremembo življenjskega sloga, smiselno porazdelitvijo dela. Pomembna je skrb za duševno uravnoteženost, ki jo doseže z duhovnimi vajami, branjem, poslušanjem umirjene glasbe.
 

Kako poteka sindrom fibromialgije?

Sindrom fibromialgije je kronična bolezen in zmanjšuje bolnikovo zmožnost za delo, vendar je napoved razvoja bolezni glede prizadetosti sklepov in drugih delov gibal zelo ugodna.

Bolezen nikoli ne povzroči gibalne invalidnosti. Kljub temu, da se jakost bolečin menjava od blagih do hudih, pa se s pravilnim pristopom bolezenske težave lahko bistveno zmanjšajo.