Kronične revmatične bolezni

Psihične motnje kot posledica kronične revmatične bolezni

Vpliv zdravljenja revmatične bolezni na bolnikovo psihično stanje

Psihične motnje kot posledica organskih sprememb v možganih

Psihične motnje kot posledica kronične revmatične bolezni

Psihične motnje so pogost spremljevalec kroničnih revmatičnih bolezni. Nekaterim revmatikom se ne uspe prilagoditi na dolgotrajne bolečine, neprijetno zdravljenje in številne telesne in socialnoekonomske posledice bolezni. Psihične motnje se lahko pojavijo tudi kot neželeni učinek zdravil ali pa so posledica organskih sprememb v možganih.

Kronična revmatična bolezen se lahko pojavi že v mladosti ali celo v otroštvu. Bolezen, ki zahteva dolgotrajno in pogosto bolnišnično zdravljenje ali življenje v zavodu, lahko ovira normalen psihični razvoj otroka ali mladostnika. V veliko pomoč otroku je okolica, posebno starši, ki sprejmejo njegovo bolezen, mu pokažejo, da ga imajo radi, zahtevajo od njega le toliko, kolikor zmore, ga spodbujajo v tistih dejavnostih, kjer je uspešen, in mu omogočajo stike z vrstniki. Tako bo otrok zgradil prepričanje, da je ne glede na bolezen vreden ljubezni in spoštovanja in bo znal izkoristiti svoje sposobnosti.

Preveč zaščitniška okolica otroku nehote sporoča, da sam ni dovolj sposoben in podpira njegovo lagodnost. Otrok ne bo imel zaupanja v lastne sposobnosti, bo pasiven, odvisen od okolice in pretirano zahteven.

Kadar pa starši od otroka zahtevajo več kot zmore, dobi otrok občutek, da jih je razočaral. Velika verjetnost je, da bo tudi pozneje v življenju negotov in imel občutek manjvrednosti in nesposobnosti.

Revmatična bolezen, ki se začne v otroštvu, lahko negativno vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Zgodnja invalidnost otroka otežuje proces izobraževanja, zaposlitev, navezovanje partnerskih odnosov in vodi v vsestransko odvisnost od drugih.

Psihični vidiki bolečine

Običajni spremljevalec revmatičnih bolezni je bolečina. Bolečina je praviloma neprijetna in opozarja, da je v telesu nekaj narobe. Posebno če je huda in dolgotrajna, pri ljudeh sproži negativna čustva. Na intenzivnost bolečine ne vpliva le velikost vnetja ali poškodbe tkiva, temveč tudi številni psihološki, socialni in kulturni dejavniki.

Če imate čustvene težave in skrbi, povezane s kronično revmatično boleznijo, jih zaupajte svojemu zdravniku, ki vam bo svetoval, kaj je treba ukreniti. Predpisal vam bo ustrezna zdravila ali vas poslal na pregled k psihiatru. Nikar čustvenih težav ne skrivajte, odkrito spregovorite o njih, saj lahko že pogovor z zdravnikom pomaga zmanjšati čustveno napetost in skrbi, ki jih poleg telesnih težav lahko povzroča revmatična bolezen.

Doživljanje bolečine je zelo odvisno od tega, kaj mislimo o njenih vzrokih in kakšne posledice pričakujemo. Če bolečina ni prehuda in smo prepričani, da ni nevarna in da bo v nekaj dneh sama minila, nas ne bo vznemirila, niti ji ne bomo posvečali večje pozornosti. Bistveno bolj pa bomo čustveno prizadeti, če bomo mislili, da je bolečina znak vnetja, ki lahko trajno poškoduje sklepe in nas privede na invalidski voziček. Bolniki z revmatičnimi boleznimi, ki ostanejo kljub bolečini optimistični, bolečino laže prenašajo in z njo živijo. Tisti pa, ki jih je pretirano strah bolečine, jo bolj občutijo in jih bistveno bolj ovira pri vsakdanjih aktivnostih. Večja je verjetnost, da bodo postali depresivni, kar še dodatno zniža prag in zmanjša prenašanje bolečine.

V raziskavah so dognali, da približno 50 % ljudi z revmatičnimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis, doživlja depresivna obdobja. K temu so bolj nagnjeni moški in mlajše osebe. Ugotovili so tudi, da pri ljudeh z revmatoidnim artritisom, ki so depresivni, bolezen huje poteka, izid bolezni (prognoza) pa je slabši kot pri tistih, ki depresije nimajo.

Bolečina je manj moteča, kadar nanjo nismo pozorni, posebno če se zamotimo s prijetnimi in sproščujočimi aktivnostmi.

Koliko nas bolečina ovira pri delu, je odvisno tudi od motivacije za delo. Če nas bo delo zanimalo in veselilo, se bomo manj ozirali na bolečino in obratno. Zato bistveno dlje vztrajajo v delovnem razmerju bolniki, ki se dobro razumejo s sodelavci in jim delo prinaša uspehe ter zadovoljstvo.

Ljudje s kroničnimi bolečinami pričakujejo, da bo imela okolica razumevanje za njihove težave. Čeprav se trudijo in sami naredijo, kolikor zmorejo, še vedno potrebujejo pomoč, posebno ko se bolečine zvečajo. Želijo, da tisti, ki jih imajo radi, ostanejo z njimi in jih razbremenijo pri delu. Ne marajo pa preveč »pametnih« nasvetov ali očitkov, kaj vse so naredili narobe, da se je bolezen spet pojavila. Odziv okolice je v veliki meri odvisen tudi od tega, na kakšen način bolnik sporoča, da ga boli. Še najbolje je, da z besedami opozori na bolečino in jasno pove, kaj si želi od okolice. S čakanjem, da bodo drugi sami uganili, kaj pričakuje od njih, s pretirano trpečim videzom ali preglasnim stokanjem lahko vzbudi v okolici odpor in jezo, saj ljudje dobijo občutek, da jih bolnik izsiljuje in da jim želi vzbuditi občutek krivde. Preveč zahtevna in nestrpna okolica pri bolniku pospeši nastanek depresije.

Svojci, ki se žrtvujejo za bolnika in nase prevzamejo preveč obveznosti in odgovornosti, so sami v nevarnosti, da dobijo psihične motnje.

Psihične posledice invalidnosti

Kronične revmatične bolezni lahko povzročajo trajne spremembe na gibalih in drugih organih, kar povzroča različno stopnjo invalidnosti. Mnogim bolnikom se vendarle uspe prilagoditi posledicam kronične revmatične bolezni, ostanejo optimistični, samozavestni, družabni in znajo izkoristiti sposobnosti, ki jim jih bolezen ni odvzela.

Nekateri se ne morejo sprijazniti z invalidnostjo, posebno če bolezen hitreje napreduje, kot so se sposobni prilagajati.

Ne morejo se več ukvarjati z aktivnostmi, ki jih veselijo. Žalostni in razočarani so, ko vidijo, da dela v službi in doma ne zmorejo več. Invalidska upokojitev jim po eni strani prinese olajšanje, po drugi strani pa jim odvzame možnosti, da bi se uveljavili, izgubijo socialne stike, prikrajšani so tudi finančno. Zaradi zgodnje invalidnosti in vpliva zdravil se mora marsikdo odpovedati starševski vlogi. Nekateri bolniki se sramujejo spremenjenega videza, zato se izogibajo ljudem. Večina pa najteže prenaša odvisnost od drugih ljudi, posebno kadar sami nikamor več ne morejo ali če potrebujejo pomoč celo pri intimni negi. Veliko bolnikov ne želi obremenjevati svojcev in zato težko prosijo za pomoč in jo sprejmejo. Ostajajo sami z občutkom prikrajšanosti. Drugi pa so celo pretirano zahtevni in egoistični, kar je za okolico zelo obremenjujoče.

Osamljenost, pesimizem, pomanjkanje dejavnosti, ki prinašajo zadovoljstvo, in odvisnost od drugih zelo pogosto vodijo v depresijo.

Bolniki so zagrenjeni, izgubijo voljo in zanimanje za okolico, spremlja jih občutek manjvrednosti, vedno bolj so pasivni in socialno izolirani. Pojavijo se tudi motnje spanja in teka. Nimajo ne energije ne volje, da bi sodelovali pri zdravljenju. Bolečine se intenzivirajo in postanejo še bolj moteče. Psihični dejavniki vplivajo tudi na imunski sistem in s tem na vnetne procese, zato depresija lahko tudi na ta način poslabša potek vnetne revmatične bolezni. Bolnik običajno depresije ne prepozna in zato ne išče psihiatrične pomoči. Pogosto depresijo spregleda tudi zdravnik. Brez zdravljenja ima depresija kronični potek in bistveno poslabša kakovost življenja.

Vpliv zdravljenja revmatične bolezni na bolnikovo psihično stanje

Revmatične bolezni so kronične, zato je tudi zdravljenje praviloma dolgotrajno. Z zdravili je mogoče upočasniti napredovanje bolezni in omiliti posledice, ni pa možno bolezni povsem odpraviti. Bolniki so zato včasih razočarani nad uspehi zdravljenja in krivdo vidijo v premajhni zavzetosti zdravnika. Zdravila imajo poleg zdravilnih učinkov lahko tudi neprijetne ali celo nevarne neželene učinke. Včasih bolniki zaradi pretiranega strahu pred zdravili ne upoštevajo zdravnikovih navodil in zdravil ne jemljejo redno ter se raje zatečejo k alternativni medicini, kar običajno zmanjšuje uspeh zdravljenja. Drugi pa zaradi strahu pred bolečino in invalidnostjo odmerek zdravil celo sami zvečujejo in s tem zvečajo možnost nastanka škodljivih neželenih učinkov. Za bolnike je boleče tudi spoznanje, da sicer obstajajo učinkovitejša zdravila, ki bi jim lahko zelo olajšala težave, vendar so predraga in zato niso vsem dostopna.

Psihično obremenjujoči so tudi kirurški posegi, s katerimi poskušamo omiliti posledice revmatične bolezni. So pa v raziskavah ugotovili, da pozitivna naravnanost revmatika vpliva tudi na izid operacije. Tisti, ki pred operacijo verjamejo v njeno uspešnost, občutijo manj bolečin in hitreje okrevajo.

Zdravila, kot so glukokortikoidi, lahko povzročijo pri bolniku psihične motnje, vplivajo na razpoloženje, včasih sprožijo celo psihozo.

Psihične motnje kot posledica organskih sprememb v možganih

Nekatere revmatične bolezni, na primer sistemski eritematozni lupus in sistemski vaskulitisi, ne prizadenejo le gibal, temveč tudi številne druge organe. Organske spremembe v možganih se lahko kažejo z živčnimi motnjami, kot so glavobol, epileptični napadi in motnje vida, ali s psihiatričnimi motnjami. Kar pri četrtini bolnikov s sistemskim eritematoznim lupusom se lahko pojavi psihoza. Ti bolniki izgubijo stik z realnostjo, imajo prisluhe in privide, okolico vidijo drugačno, kot je v resnici. Pogosto se pojavijo tudi motnje razpoloženja in zmanjšanje umskih sposobnosti. Organsko prizadetost osrednjega živčevja je nujno čim prej prepoznati in ustrezno zdraviti, saj sta od tega odvisna uspeh zdravljenja in izid bolezni.

Zdravljenje bolnika z revmatično boleznijo zahteva celostni pristop, pri katerem upoštevamo tudi psihične in socialne dejavnike, ki vplivajo na nastanek in potek bolezni. V veliko pomoč so društva bolnikov z revmatičnimi boleznimi, v katerih bolniki in njihovi svojci dobijo koristne informacije o bolezni in zdravljenju, navezujejo stike z drugimi, izmenjujejo mnenja in dobijo čustveno podporo in spodbudo.

V tujini se zelo posvečajo revmatikom, ki trpijo zaradi različnih revmatičnih bolezni in predvsem bolečin. Vključujejo jih v tečaje, ki se imenujejo »Zdravljenje zaznavanja in obnašanja«. Učijo jih, kako nadzirati misli, občutke in dejanja, ki vplivajo na bolečino. Namenjeni so predvsem ljudem, ki so močno in negativno osredotočeni na bolečino in se želijo naučiti bolj pozitivnega pristopa k vsakodnevnim težavam, ki jih povzroča kronična revmatična bolezen. Tečaji v majhnih skupinah (največ osem oseb) ponavadi trajajo od 8 do 10 tednov in potekajo v treh stopnjah: naučijo jih razumeti in se zavedati, kako misli in obnašanje vplivajo na bolečino, s kakšnimi postopki je možno te misli odgnati in spremeniti obnašanje ter kako postopke uporabljati v vsakdanjem življenju. Čeprav se zdi preprosto, pa je dostikrat potrebno kar nekaj časa, da posamezniki spoznajo svoj negativistični način razmišljanja, ga spremenijo in začnejo razmišljati ter delovati bolj pozitivno. Druge možnosti, ki jih v tujini uporabljajo za zmanjšanje stresa in bolečin, so še razne tehnike sproščanja in meditacija.

Zanimivo je pripovedovanje starejšega Američana z osteoartrozo, ki je na željo svoje soproge opravil tak tečaj. Pred tečajem je po daljši hoji, ko so se začele bolečine v prizadetem kolenu, sam pri sebi razmišljal: »Že spet boli, bolečine se bodo prav gotovo še večale in bodo na koncu hudičevo močne.« In res je prišlo do hudičevih bolečin. Zdaj si v enakih okoliščinah reče: »Sprosti se, to se je dogajalo tudi prej in se ni zgodilo nič zelo hudega; tudi tokrat se bo dobro izteklo.« In res, neprimerno lažje prenaša bolečine, ki se mu zdijo tudi manjše, ker bolj pozitivno razmišlja.