Zaradi velikega števila odsotnosti z dela so bolniki z revmatičnimi težavami in boleznimi pogosto velik socialni in ekonomski problem. Zmožnost za delo je treba skrbno ocenjevati, predvsem na osnovi ugotovljenih bolezenskih sprememb in posameznih revmatičnih bolezni. Invalidska upokojitev mora biti skrajna možnost, kadar res ni več preostale zmožnosti za delo in pomeni resnično olajšanje življenja revmatika, ker se prekinejo nenehni in dolgotrajni, sicer upravičeni bolniški dopusti.

Začasna nezmožnost za delo

Bolniški dopust je posledica začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, poškodb, nege in drugih vzrokov. Ločimo absolutno in relativno nezmožnost za delo. Absolutna nezmožnost za delo ni odvisna od obremenitev na delovnem mestu, saj je posameznik upravičen do bolniškega dopusta zaradi narave bolezni ne glede na delo, ki ga opravlja. Navadno je potreben zaradi nenadno nastale revmatične bolezni ali njenega poslabšanja. Bolniški dopust je seveda različno dolg. Revmatik ga zaključi takoj, ko je bolezen obvladana in se spet počuti sposobnega za delo, kar se mora skladati z mnenjem zdravnika, ki takega posameznika zdravi, in mnenjem zdravniške komisije. Določanje relativne nezmožnosti za delo pa lahko povzroča več problemov, saj zahteva poznavanje delovnega mesta in bolnika v njegovem delovnem, družinskem in socialnem okolju.

Bolniški dopust se torej lahko konča z vrnitvijo na delo ali invalidsko upokojitvijo. Po daljši bolniški odsotnosti se delavec težko vrne na delo, saj dostikrat izgubi zaupanje v svoje sposobnosti, poleg tega se hitro spreminjajo tudi proizvodni procesi in pravila v poslovanju. Osebni zdravnik ima pri vračanju na delo zelo pomembno vlogo. Včasih je treba omogočiti prehodno delo s skrajšanim delovnim časom, povezovanje z delovno organizacijo in pristojnim specialistom za medicino dela.

Kaj vpliva na nezmožnost za delo in bolniški dopust?

Potrebe posameznika po bolniškem dopustu, njegovi pogostosti in dolžini so odvisne od več dejavnikov: same bolezni in odzivanja nanjo, osebnostnih lastnosti, odnosa do dela, od narave dela, stopnje izobrazbe, kulturnega ozadja in družbenih razmer.

Ob porušenem razmerju teh dejavnikov lahko pride do (neupravičenega) bega pred delom, ki se navadno kaže kot pretirano in vztrajno iskanje pravic iz zdravstvenega in invalidskega zavarovanja, kot so bolniški dopust, dodelitev lažje zaposlitve, skrajšani delovni čas in celo invalidska upokojitev.

Nezmožnost za delo pri revmatičnih boleznih

Revmatoidni artritis
Na zmožnost za delo pri bolniku z revmatoidnim artritisom vplivajo izraženost bolezni, število in stopnja prizadetosti sklepov, trajanje bolezni, poleg tega pa tudi delovno mesto oziroma narava dela. Sindrome, ki so pridruženi revmatoidnemu artritisu (npr. Sjögrenov sindrom) in morebitne prizadetosti drugih tkiv in organov (npr. vaskulitis, vnetje rebrne mrene in podobno), je treba dodatno upoštevati pri oceni zmožnosti za delo. Pri tej bolezni zaradi razobličenja in vnetne prizadetosti sklepov največkrat nastanejo različne stopnje invalidnosti, kar včasih povzroči splošno nezmožnost za delo, zato je potrebna invalidska upokojitev. To je odvisno tudi od narave dela (prej in pogosteje pri težkih fizičnih delih, manj pogosto pri lažjem delu). Možne so tudi olajšave, npr. skrajšan delovni čas in premestitev na lažje delovno mesto ter prekvalifikacija (sprememba poklica).

Serološko negativni spondiloartritisi
Serološko negativni spondiloartritisi so bolezni, pri katerih je pogosto potrebna zgodnja prekvalifikacija, izjemoma invalidska upokojitev. To velja predvsem za ljudi, ki opravljajo fizično naporno delo, v neugodnih mikroklimatskih pogojih (nizke temperature delovnega okolja, vlaga, prepih), v nefiziološkem položaju, sede ali stoje brez možnosti razgibanja, ob tekočem traku z normiranim delom in podobno.

Praviloma so revmatiki s temi boleznimi zmožni za delo, če upoštevajo navodila za zdravljenje in izvajajo vsakodnevno telesno vadbo, torej so aktivni pri svojem zdravljenju. Pri delu se morajo izogibati dvigovanju, nošenju in potiskanju bremen, težjih od 15 kilogramov, ter opravilom, pri katerih so v stalni prisilni telesni drži.

Osteoartroza perifernih sklepov
Na zmožnost za delo seveda vplivata mesto in razširjenost osteoartroze. Predvsem je pomembno, ali gre za napredovalo osteoartrozo velikih perifernih sklepov s težjo prizadetostjo delovanja in gibljivosti teh sklepov. Pomembno je še delovno mesto in narava dela. Pri srednje hudi osteoartrozi velikega sklepa pri posamezniku, ki dela stoje, traja nezmožnost za delo praviloma kratek čas (toliko časa, dokler trajajo hujše težave). Na zmožnost za delo ne vpliva bistveno npr. osteoartroza malih sklepov rok. Vendar to ne velja za poklice, pri katerih so potrebni fini gibi in ustrezna spretnost rok (npr. poklic šivilje).

Osteoartroza hrbtenice
Bolečine v vratu in križu, ki so lahko posledica različno izraženih osteoartrotičnih sprememb na hrbtenici, so najpogostejši vzrok začasnih nezmožnosti za delo. Bolniški dopusti so praviloma predolgi. Pri ocenjevanju zmožnosti za delo so te težave pogosto zelo problematične, saj se za njimi skriva največ psihogenih vzrokov in rentnih teženj ter zahtevkov. Vodilo pri ugotavljanju in ocenjevanju nezmožnosti za delo pri bolečini v vratu in križu so prisotni klinični in drugi dokazi za upravičenost določenih težav (npr. napetost obhrbteničnih mišic, spremembe krivin hrbtenice, morebitni znaki prizadetosti živcev, hujše rentgenske spremembe hrbtenice). Bolniki s ponavljajočo se bolečino v križu, ki jo povzroča spondiloartroza hrbtenice, se morajo pri delu izogibati dvigovanju, nošenju in potiskanju bremen, težjih od 15 kilogramov, ter delovnim opravilom, pri katerih so v stalni prisilni telesni drži. Nezmožnost za delo naj traja le toliko časa, dokler so prisotni dokazljivi znaki bolezni. Bolnike z dokazanin zdrsom medvretenčne ploščice in vsemi posledičnimi težavami pogosto zdravijo operativno, včasih tudi brez operacije (konzervativno), zato sta dostikrat nujna dolgotrajnejši bolniški dopust in ustrezna rehabilitacija.

Protin
V akutnem obdobju bolezni, ko so prisotne hude bolečine in drugi znaki vnetja prizadetega sklepa, je različno dolg bolniški dopust upravičen (skladno s trajanjem akutnih znakov).

V kroničnem obdobju bolezni upoštevamo delovne pogoje in zmanjšano gibljivost posameznih sklepov ter morebitno prizadetost ledvic.

Protinu so pogosto pridružene tudi druge presnovne motnje in bolezni, kot so sladkorna bolezen, zvišana raven maščob v krvi, debelost in zvišan krvni tlak, ki lahko dodatno zmanjšujejo zmožnost za delo.

Sistemske bolezni vezivnega tkiva
Pri sistemskih boleznih vezivnega tkiva je prav tako treba upoštevati posameznikovo splošno stanje, prognozo bolezni, stopnjo prizadetosti tkiv in notranjih organov (mišic, sklepov, ledvic, osrednjega in perifernega živčevja, pljuč, srca), zdravljenje z velikimi odmerki glukokortikoidov in imunomodulirajočimi zdravili ter naravo dela.

Bolniki s hujšo prizadetostjo več organov so praviloma nezmožni za vsakršno delo. Presoja o zmožnosti za delo je odvisna od aktivnosti bolezni in prizadetosti posameznih organov. Vsako poslabšanje bolezni, ki ga je praviloma treba dodatno zdraviti, je razlog vsaj za začasno nezmožnost za delo