Stres in revmatične težave

Posledice psihičnega stresa

Vzroki stresa

Zdravljenje psihogene bolečine
 

Posledice psihičnega stresa

Zanesljivo smo vsi že imeli priložnost opazovati voznika, ki se je odločil za prehitevanje na slabo pregledni cesti. Dokler ni bil prepričan, da mu bo uspelo brez trčenja prehiteti vozilo, je vso svojo pozornost usmeril na dogajanje na cesti, krčevito je stiskal krmilo, njegovo telo je bilo napeto kot struna. Ko pa je bila nevarnost mimo, se je spet sproščeno naslonil na naslonjalo sedeža in nadaljeval pogovor s sopotniki.

Psihično stanje vpliva na držo telesa in mišično napetost.
Po sključeni drži, upadlih mišicah obraza in počasnih gibih prepoznamo, da je človek utrujen ali potrt. Nekdo, ki je jezen, pa bo imel namrščene mišice obraza, stiskal bo zobe in pesti, njegovi gibi bodo videti sunkoviti.

Ob natančnejšem pregledu bi opazili, da čustvene težave spremljajo še druge spremembe v telesu, kot so pospešeno dihanje in delovanje srca, spremenjen pretok krvi skozi organe, motnje v delovanju prebavil, sečil in žlez. Dolgotrajne čustvene obremenitve povzročajo tudi motnje spanja, teka, koncentracije in spomina, vplivajo na delovanje hormonov, imunskega sistema in znižujejo prag za bolečino. Tako že manjše poškodbe tkiva lahko povzročijo hude bolečine ali pa celo bolečine nastanejo same od sebe.
 


Ljudje, ki so v stresu, bolečine običajno tudi težje prenašajo. Pogosto so razdražljivi, prepirljivi, brez obstanka, manj se ukvarjajo s športom, pogosteje kadijo ali pa napetost blažijo z alkoholom.

Stres se torej kaže s spremenjenim čustvovanjem, vedenjem in delovanjem telesa. Kratkotrajne psihične obremenitve, posebno če nam uspe težave rešiti, za zdravje niso škodljive, prinašajo lahko celo zadovoljstvo, občutek moči in dvigujejo samospoštovanje.
 


Dolgotrajen ali ponavljajoči se stres, ko ne vidimo rešitve svojih težav, pa nas izčrpa, telesni in psihični znaki stresa lahko postopno preidejo v pravo psihično ali telesno bolezen. Bolj dovzetni za nastanek telesne bolezni so tisti, ki se odzivajo na stres predvsem s telesom, svojih čustev pa ne prepoznajo.
 

Vzroki stresa

Vzroki stresa so zelo različni. V stresu smo, kadar nismo prepričani, da nam bo uspelo rešiti svoje težave, posebno če je ogroženo naše življenje, zdravje, socialna varnost ali naše samospoštovanje. Nič manj pa ni škodljivo, kadar imamo premalo obveznosti glede na naše sposobnosti.

Premalo obremenitev
Ljudje, ki so osamljeni ali imajo nezahtevno, monotono, neustvarjalno delo in tako ne dobijo dovolj potrditev iz okolice, imajo občutek, da so nepomembni, nekoristni, izgubijo voljo, veselje in smisel življenja. To postopno vodi v vedno večjo pasivnost in osamljenost, pojavijo se lahko različne telesne in psihične težave. Zdravstvene težave jim povzročajo dodaten stres, včasih pa jim bolezen celo omogoči, da dobijo več pozornosti iz okolice. Stres je možno odpraviti, če si poiščejo hobije in nove zadolžitve, ki jim prinašajo uspehe, ter navežejo stike z ljudmi.

Preveč obremenitev
V stresu je tudi tisti, ki ni prepričan, da bo zmogel narediti vse, kar okolica od njega zahteva. Zaradi strahu pred neuspehom se delu izogiba ali pa z njim odlaša in nerešene težave se le kopičijo. Lahko pa si skuša pomagati tako, da stalno hiti, ves svoj čas nameni delu, odpove se hobijem, druženju s prijatelji, rekreaciji, družini, včasih celo za redno prehrano in spanje ni časa. Sprva je morda videti, da bo tako dosegel svoj cilj, vendar ga dolgotrajne pretirane obremenitve izčrpajo, vedno težje se pri delu organizira in zbere, pogosteje dela napake, kljub velikemu naporu je njegova delovna učinkovitost vedno manjša.
 


Kronični stres lahko sproži psihično ali telesno bolezen, ki človeka dokončno onesposobi za delo. Posameznik lahko to doživlja kot hud poraz in dokaz lastne nesposobnosti, nekateri pa bolezen izkoristijo, da se častno umaknejo iz prezahtevnega okolja.

Vzrok stresa ni vedno okolje. Preobremenjeni so tudi tisti, ki si sami postavljajo previsoke cilje, želijo biti popolni, vedno prvi, na vseh področjih uspešni, vedno močni in imeti vse pod kontrolo ali pa mislijo, da morajo vedno vsem ustreči in vso krivdo in odgovornost prevzemajo nase. Okolica jih ima za pridne, uspešne in zanesljive, vendar je le vprašanje časa, kdaj se bodo pokazale posledice kroničnega stresa.
 


Stresu se je mogoče izogniti, če si izberemo kot najvišjo vrednoto skrb za svoje zdravje in dobro počutje, saj bomo le zdravi lahko tudi delali in pomagali drugim. Najti moramo ravnovesje med časom, ki ga posvetimo delu in obveznostim, ter časom, namenjenem počitku, razvedrilu in druženju s prijatelji.

Ob znakih stresa zmanjšajmo svoje cilje, manj pomembne naloge odpovejmo ali preložimo na poznejši čas. Delo skušajmo poenostaviti in bolje organizirati. Včasih je modro upoštevati nasvete iz okolice, prositi za pomoč in del obveznosti preložiti na druge. Več časa namenimo sprostitvi. Zelo ambiciozni ljudje, perfekcionisti in tisti, ki drugim ne zaupajo in želijo dokazati, da sami vse zmorejo, se verjetno ne bodo ozirali na opozorilne znake stresa in se pravočasno razbremenili.

 Dolgotrajne psihične obremenitve lahko povzročajo bolečine v sklepih in mišicah.
 


Revmatični bolečinski sindromi, kot so bolečine v mišicah, kronične bolečine v križu, vratu, ramenih in rokah, pri katerih s preiskavami ni mogoče najti in dokazati okvar teh delov, so zelo pogosto povezani z dolgotrajnimi psihičnimi obremenitvami.

Bolečino zvečajo tudi fizično naporno delo, delo s ponavljajočimi se gibi in prisilnimi položaji telesa. Pri pregledu zdravnik odkrije poleg spremenjene drže telesa, zvečane napetosti v mišicah in zmanjšanega praga za bolečino neredko tudi druge telesne in psihične znake stresa ali celo depresijo.
 


Odziv posameznikov na bolečino je zelo različen in je odvisen od njihovih prepričanj o vzrokih in možnih posledicah bolečine. Največkrat mislijo, da so bolečine znak telesne bolezni ali poškodbe in da je najbolje, da se izogibajo fizičnim obremenitvam. Včasih se celo bojijo, da jim bo bolezen iznakazila sklepe in jih priklenila na posteljo.
 

Zdravljenje psihogene bolečine

Zdravljenje psihogene bolečine ni enostavno in tudi ni vedno uspešno. Običajno je dolgotrajno in zelo odvisno od aktivnega sodelovanja posameznika. Analgetiki (zdravila proti bolečini) pri psihogeni bolečini nimajo večjega učinka.

Po pregledu in osnovnih preiskavah zdravnik pove posamezniku, da mu kljub dobrim izvidom verjame, da ga res boli, da pa bolečine niso povezane s kako hudo telesno boleznijo in zato ni nevarnosti, da bi postal invalid. Skuša ga spodbuditi, da kljub bolečinam redno telovadi, saj s tem krepi in sprošča mišice, izboljša prekrvljenost tkiv, izboljša držo telesa in s tem omili bolečino. Koristni so tudi fizioterapija, masaža in različne sprostitvene tehnike. Delo s prisilnimi držami je treba večkrat prekiniti ter razgibati in sprostiti mišice.
 


Zdravnik mora posameznika poučiti, da na bolečino vpliva tudi stres. To lažje sprejmejo tisti, ki že sami opazijo, da se bolečine zvečajo med psihičnimi obremenitvami in popustijo, kadar so sproščeni.

Zdravnik pomaga odkriti in vsaj delno odpraviti vzroke stresa. Kadar je posameznik preobremenjen na delovnem mestu, je koristen kratkotrajen bolniški dopust ali delo s skrajšanim delovnim časom, včasih je celo treba poiskati bolj ustrezno delovno mesto.
 


Zdravnik, ki zaradi strahu, da bi spregledal resno revmatično bolezen, bolnika pošilja na razne preiskave in mu čezmerno podaljšuje bolniški dopust, nehote utrjuje njegovo prepričanje, da je hudo telesno bolan, čeprav ni tako, s tem pa mu zmanjšuje motiviranost za aktivno reševanje problemov na delovnem mestu in doma.

Včasih pa zdravnik nima posluha za bolnikove težave in mu ne verjame, da zaradi bolečin težje dela. Bolnika seveda to zelo prizadene. Da bi dokazal zdravniku, da ga res boli, še bolj dramatično prikazuje svoje težave in se še bolj izogiba fizičnim obremenitvam. To seveda ne zmanjša bolečin. Bolnik je vedno bolj prepričan, da je zdravnik postavil napačno diagnozo in da zdravljenje ni ustrezno, zato zahteva dodatne preiskave. Vse to še poslabšuje odnos med bolnikom in zdravnikom. Za bolnika je to dodaten stres, ki vzdržuje bolečine. Pogosto si skuša pomagati z velikimi odmerki analgetikov, kar bolečin ne odpravi, pojavijo pa se lahko škodljivi neželeni učinki zdravil ali celo odvisnost od analgetikov.
 


Nekateri posamezniki kljub ustreznemu zdravnikovemu ravnanju ne morejo sprejeti dejstva, da bolečine nimajo organskega vzroka. Težje vidijo povezavo med psihičnimi obremenitvami in bolečino ljudje, ki svojih čustev ne prepoznajo in tudi v stresnih položajih ne občutijo strahu, žalosti, jeze ali razočaranja, temveč le telesne težave. Zato so prepričani, da nimajo nobenih psihičnih problemov, da so bolečine nastale same od sebe.

Posebno vztrajno iščejo »pravo diagnozo« tudi tisti, ki niso sposobni rešiti svojih težav in jim bolezen omogoča, da se izognejo stresnim okoliščinam. Pogosto se tega niti ne zavedajo, včasih pa namerno prikazujejo svoje težave večje kot so, da bi izsilili bolniški dopust, invalidsko upokojitev ali druge ugodnosti.
 


Tudi depresija lahko ovira zdravljenje. Depresiven bolnik vidi svoje probleme še večje, kot so v resnici, sebe pa doživlja kot nesposobnega in ničvrednega. Nima volje, da bi sodeloval pri zdravljenju. Kadar zdravljenje kljub zdravilom ni uspešno, je potrebna pomoč psihiatra.

Zdravnik predpiše antidepresivna zdravila, ki povrnejo upanje in energijo, da posameznik laže upošteva zdravstvene nasvete in rešuje svoje probleme. Antidepresivi zvišujejo tudi prag za bolečino, tako da omilijo kronično bolečino celo pri ljudeh, ki niso depresivni.