Priročnik
za revmatike
Operativno zdravljenje

Zdravljenje revmatičnih bolezni je bilo včasih samo internistično in fizikalno, kar pomeni, da smo v preteklosti predvsem predpisovali zdravila, svetovali in izvajali fizikalno ter delovno terapijo. Internistični in drugi načini zdravljenja, predvsem vnetnega revmatizma, so tudi danes v ospredju. Vendar je z napredkom kirurgije, ki popravlja sklepne spremembe, vedno bolj uspešno tudi operativno zdravljenje, predvsem bolnikov z osteoartrozo. Program operativnih posegov se je močno razširil. Danes je mogoče operirati in popraviti ter nadomestiti katerikoli spremenjeni sklep.

Osebe z revmatičnimi boleznimi operirajo predvsem ortopedi in kirurgi za plastično kirurgijo. Operacija je potrebna, ko ni več upanja, da bi z drugimi načini zdravljenja učinkovito zavrli napredovanje bolezni in popravili spremembe. Z operacijo odstranimo bolečino, izboljšamo delovanje prizadetega sklepa in preprečimo ali zmanjšamo invalidnost revmatika.
 



Operacije, ki so nujne : kadar grozi raztrganje kite ali le-to že nastane, pri utesnitvi živca (največkrat v zapestnem kanalu), premaknitvi (subluksaciji) vratne hrbtenice z nevrološkimi težavami (hudim mravljinčenjem, slabim občutenjem in nemočjo rok), pri hudo okvarjenih sklepih, ki povzročajo hude bolečine in onemogočajo revmatiku najosnovnejše delovanje in nego.

Operacije, ki so potrebne, vendar niso nujne: pri dolgotrajnem vnetju sklepa ali kitne ovojnice, če so prisotni bolj ali manj stalne bolečine, omejena gibljivost in razobličenje sklepov.

Za preprečevanje nadaljnjih sklepnih okvar izvajajo operacije velikih sklepov in kitnih ovojnic, pri katerih odstranijo vneto notranjo sklepno ali kitno ovojnico in s tem preprečijo napredovanje uničujočega bolezenskega procesa. Tak operativni poseg imenujemo sinovektomija. Po operaciji se bolečine zmanjšajo, izboljšata se delovanje in videz operiranega sklepa in kite. Pogosto se po operaciji izboljša revmatikovo splošno stanje in vnetne spremembe nazadujejo tudi na drugih, neoperiranih sklepih.

Možne so še operacije, ki jih imenujemo rekonstruktivni posegi. Izvajajo jih na nepopravljivo okvarjenih sklepih. Za ponovno oblikovanje sklepa lahko uporabijo bolnikova lastna tkiva, kar imenujemo resekcijska artroplastika, ali umetne snovi, to je takrat, kadar namesto obolelega sklepa vstavijo delne ali popolne sklepne proteze. Izvajajo tudi obnovitve in šivanje spremenjenih, raztegnjenih ali pretrganih kit. Če so živci utesnjeni zaradi vnete sinovije, kar je možno na različnih mestih, predvsem pri revmatoidnem artritisu, napravijo sinovektomijo in živec sprostijo. Izboljšanje nastopi prav hitro, zlasti če je operacija napravljena dovolj zgodaj. Tedaj se ponavadi občutljivost in mišična moč popolnoma povrneta.

Možni pa so tudi kombinirani operativni posegi, ki jih izvajajo takrat, ko je sklep sicer že okvarjen, vendar kljub temu skušajo zavreti še nadaljnje uničenje ter popraviti nepravilno obremenitev in razobličenje. Najpogostejša taka operacija je osteotomija, pri kateri popravijo nepravilni položaj kosti in na ta način izboljšajo delovanje sklepa. Naslednja možnost je še artrodeza, operativni poseg, s katerim zatrdijo sklep. Osteotomijo in artrodezo dostikrat kombinirajo s sinovektomijo.

Operacije na hrbtenici so redkejše, delajo jih predvsem pri premaknitvi vratnih vretenc pri revmatoidnem artritisu. Operativni posegi so včasih potrebni pri zdrsu medvretenčne ploščice (herniji diskusa). Redko operirajo hudo deformirano hrbtenico pri ankilozirajočem spondilitisu.