Prizadetost živčevja

Pri revmatičnih boleznih, zlasti sistemskih vezivnotkivnih boleznih in vaskulitisih, lahko nastanejo okvare živcev, ki oživčujejo zgornje in spodnje ude (perifernih živcev), in osrednjega živčevja (možganov).

Okvare nastanejo zaradi vnetja malih žil, ki skrbijo za prekrvitev in prehranjevanje živcev ali možganov. Možganska kap lahko nastopi zaradi strdkov, ki se naredijo zaradi vnetno spremenjene žilne stene in povzročijo zaporo žile. Okvare živčevja so lahko tudi posledica delovanja avtoprotiteles, ki napadejo živčne celice in tkiva. Pri nekaterih revmatičnih boleznih se lahko pojavijo okvare posameznih perifernih živcev zaradi stisnjenja pri poteku skozi sklep ali ob njem, kar imenujemo utesnitveni sindrom.

Pri sistemskih boleznih veziva se prizadetost živcev, ki oživčujejo ude, kaže predvsem s pekočimi bolečinami, mravljinčenjem, oteženo hojo in nemočjo v udih.

Zlasti pri revmatoidnem artritisu je lahko zaradi vnetnih sprememb v zapestnih sklepih stisnjen središčni ali mediani živec (latinsko nervus medianus), ki poteka skozi zapestje – ta pojav imenujemo sindrom zapestnega kanala. Stisnjenje živca povzroča težave, kot so bolečine v zapestju in občutek mravljinčenja v prvih treh prstih rok. Pri napredovali okvari živca oslabi moč oprijema roke, lahko oslabi tudi mišica palčeve kepe. Najprej poskusimo živec sprostiti z injekcijo glukokortikoida v sklep. Svetujemo tudi opornico in razbremenitev roke. Če ti ukrepi niso uspešni, je potreben operativni poseg, s katerim sprostijo živec. Redkeje so zaradi revmatičnega vnetja stisnjeni tudi drugi živci, ki potekajo blizu sklepov ali skoznje, npr. v komolcu in stopalu.

Veliko bolj resna in nevarna, vendar redkejša je prizadetost osrednjega živčevja, ki se pojavlja predvsem pri sistemskem eritematoznem lupusu in nekaterih vaskulitisih. Pojavijo se lahko glavoboli, motnje spomina, psihične težave (t. i. psihoze), včasih tudi krči. Najhujši, vendar na srečo redek zaplet je popolna izguba zavesti (koma), ki se lahko konča s smrtjo.

Spremembe živčevja ugotavljamo ob pomoči specialista za nevrološke bolezni in z nekaterimi dodatnimi preiskavami. Pri okvarah perifernih živcev se včasih odločimo za odvzem koščka prizadetega živca, saj nam histološki pregled lahko pomaga opredeliti spremembe in načrtovati ustrezno zdravljenje.

Skladno s prizadetostjo posameznih živcev, zlasti pa osrednjega živčevja, poteka tudi ustrezno zdravljenje, ki je uspešno, če z njim začnemo dovolj zgodaj. Največkrat uporabljamo glukokortikoide, ki jih moramo pogosto kombinirati še z zdravili, ki tudi vplivajo na imunske in vnetne procese.
 

Določene psihične motnje lahko izzovejo tudi zdravila, ki jih uporabljamo v revmatologiji. Največkrat so to glukokortikoidi, ki povzročajo psihično motnjo, imenovano psihoza. Posameznik s psihozo je po uporabi teh zdravil zmeden, lahko napadalen, ima privide, se neobičajno vede, včasih kaže celo nagnjenost k samomoru. Potrebno je takojšnje psihiatrično zdravljenje in celo premestitev v ustrezno ustanovo.