Priročnik
za revmatike
Fizioterapija

Kaj je fizioterapija?

Zakaj je potrebna redna telesna vadba?

Kakšni so ukrepi pri aktivnem in kakšni pri umirjenem sklepnem vnetju?

Katere so še druge oblike fizikalne terapije?

Kaj je fizioterapija?

Fizioterapija z neinvazivnimi terapevtskimi metodami skrbi predvsem za izboljševanje, vzdrževanje in povrnitev gibalnih ter funkcionalnih sposobnosti revmatika v vseh starostnih obdobjih. Program fizioterapije pripravita zdravnik in fizioterapevt za vsakega revmatika posebej. Sklepna prizadetost se od revmatika do revmatika lahko precej razlikuje, zato je pomembno obravnavati vsakega posameznika posebej. Fizioterapijo načrtujemo na osnovi ocene stanja, predvsem prizadetosti gibal, in trenutne aktivnosti bolezni ter prilagajamo starosti in psihofizičnim sposobnostim posameznika. Njene učinke sproti vrednotimo. Že na začetku sklepnega vnetja je zelo pomembno, da mislimo vnaprej, z vsemi možnimi ukrepi umirjamo vnetje, izvajamo določene vaje in tako preprečujemo morebitne okvare.

Cilji fizioterapije so:

 

Metode fizioterapije so:

Zakaj je potrebna redna telesna vadba?

Vnetne revmatične bolezni lahko povzročijo zmanjšanje gibljivosti sklepov, mišične mase in moči ter tudi zmanjšanje kostne gostote. Bolečini v sklepu namreč sledi samodejen odgovor: čuvanje sklepa z omejitvijo gibanja. Zelo pomembno je torej, da revmatik kljub bolečini izvaja vaje in sam skrbi za ohranjanje dobrega delovanja sklepov. Zaradi nedejavnosti se hitro zmanjšuje tudi mišična moč (lahko do 30 % v enem tednu), sklepna ovojnica in vezi se krčijo. Nastaja skrajšava v položaju najmanj napete sklepne ovojnice, kar pa ni najboljši položaj za sklep. Zaradi prevlade razvojno starejših mišic nad mlajšimi, ki hitreje propadajo, in zaradi sklepnih okvar se razvijejo tudi razobličenja (deformacije) sklepov. Z redno telesno vadbo preprečujemo in odpravljamo naštete težave. Priporočljivo je, da se pred pričetkom redne telesne vadbe posvetujete s svojim fizioterapevtom.

Ločimo telesne vaje za:

 

Vaje za gibljivost sklepov so namenjene ohranjanju in popravljanju obsega gibljivosti sklepov, zmanjšanju okorelosti, vzdrževanju mišičnega ravnovesja in lajšanju bolečine. Naredimo jih tako, da sklep 6- do 10-krat upognemo in iztegnemo v celotnem obsegu gibljivosti, to naredimo v vse smeri gibljivosti in v naravni ravnini. Revmatik naj te vaje izvaja redno vsak dan en- ali dvakrat. Delno jih lahko opravi že po jutranji prhi, da zmanjša jutranjo okorelost.

Vaje za raztezanje so namenjene povrnitvi ali vzdrževanju normalne prožnosti in dolžine kit ter mišic. Izvajamo jih počasi, previdno v stabilnem položaju. Čutiti moramo nateg mišice in kite, ne pa tudi bolečine. Raztezamo 10 do 30 sekund in do dvakrat ponovimo. Intenzivnost in trajanje sta odvisna od posameznika. Revmatik naj se razteza po vadbi za moč ali vzdržljivostni vadbi.

Vaje za krepitev mišic so namenjene povrnitvi, ohranjanju ali izboljšanju mišične moči in mišičnega ravnovesja. Močne mišice ščitijo sklepe, preprečujejo okvare in posredno preprečujejo bolečine ter s tem lajšajo izvajanje dnevnih aktivnosti (vstajanje, hojo po stopnicah, prostočasne dejavnosti in podobno). Okrog hrbtenice in drugih sklepov tvorijo mišični steznik, kar blaži tudi mehanične obremenitve. Vplivajo na izboljšanje poteka težiščnice hrbtenice in vzdržujejo pravilno telesno držo. Izvajamo jih lahko izometrično ali izotonično.
 



Izometrične vaje so tiste, pri katerih ni giba v sklepu, medtem ko napenjamo mišico in pritiskamo ob nepremagljiv upor. Izometrična krčenja lahko izvajamo tudi v času aktivnega sklepnega vnetja!
Pri izotoničnem načinupa sklep upogibamo in iztezamo, napenjamo mišice in premagujemo težo lastnega dela telesa ali uteži.

Veliko pozornosti moramo posvetiti vzdrževanju telesne vzdržljivosti, vzdrževanju ali pridobivanju dobrega stanja srčno-žilnega in dihalnega sistema, ohranjanju ali pridobivanju idealne telesne teže, zmanjšanju utrudljivosti in okorelosti telesa, ohranjanju mišičnega ravnovesja in boljšemu počutju. To dosežemo z vzdržljivostno ali aerobno vadbo. Aerobna vadba je tista vadba, med katero imajo mišične celice stalno zadostno količino kisika za presnovo. Z redno vadbo dosežemo, da imajo celice tudi pri večji obremenitvi dovolj kisika. Izvajajmo jo tri- do štirikrat na teden, 20 do 30 minut, razen ob večji vnetni aktivnosti sklepov. Priporočljive aerobne vadbe za revmatike so plavanje, hoja na prostem, kolesarjenje, prilagojeni športi in podobne dejavnosti.

Splošno načelo vadbe je, da začnimo z ogrevanjem, s čimer preprečimo poškodbe. To lahko dosežemo z vajami za gibljivost, nadaljujmo z vajami za krepitev mišic ali vajami za telesno vzdržljivost, sledi ohlajanje z vajami za raztezanje. Med vsemi vajami velja pravilo, da ne zadržujmo diha – najbolje je, da ob začetku napora naredimo hkrati izdih in takoj nadaljujemo z ritmičnim dihanjem. Pomembna je tudi pravilna razporeditev časa in intenzivnosti telesnih vaj ter počitka, da vadba ne povzroči morebitne prevelike utrujenosti. Tako bo vadba bolj prilagojena potrebam in zmogljivostim posameznika ter zato varnejša in učinkovitejša.
 



Možne posledice revmatizma najuspešneje preprečuje vsak sam. S ciljno in načrtno telesno vadbo ter zavestnim nadzorovanjem telesne drže in sklepov med vsakodnevnimi aktivnostmi preprečujemo porušenje mišičnega ravnovesja okrog sklepa ter skrajšave sklepnih ovojnic, vezi, kit in mišic, ki lahko povzročijo zmanjšano gibljivost, manjšo mišično moč in slabo telesno vzdržljivost.
 


Če se po telesni vadbi pojavi bolečina, ki traja več kot dve uri, ali se bolečine zaradi vaj pojavijo naslednji dan, to pomeni, da so bile vaje prenaporne.

Kakšni so ukrepi pri aktivnem in kakšni pri umirjenem sklepnem vnetju?

Kadar so sklepi toplejši, boleči in otekli (akutno vneti), je za kratek čas (nekaj dni) priporočljivo mirovanje. Kljub temu pa je treba izvajati vaje, vendar brez obremenjevanja sklepov. Priporočljive so izometrične vaje in vaje za gibljivost. Z izometričnimi vajami predvsem krepimo mišice. Vaje za gibljivost pa so namenjene ohranitvi sklepne gibljivosti: revmatik mora samostojno upogibati in iztezati prizadete sklepe v celotnem obsegu gibljivosti, in to kljub prisotnosti bolečine med gibanjem. Otečene, tople in boleče sklepe je treba hladiti, kar imenujemo krioterapija. Uporabljamo masažo z ledom, kar imenujemo kriomasaža, hladne kopeli, obloge in hladilna razpršila. Včasih so prvi dotiki z ledom neprijetni in se jih revmatiki bojijo, ponavadi pa postane kriomasaža ob nadaljevanju prijetna in učinkovita. Kriomasaža blaži bolečino, sprošča mišice, umirja vnetje in zmanjšuje oteklino. Izvaja se lahko večkrat na dan. Revmatikom, ki imajo Raynaudov fenomen, hlajenje odsvetujemo.

Kako si sami pripravimo kos ledu za kriomasažo?
Valjast kos ledu za masažo z ledom si lahko naredite sami: zamrznite vodo v plastičnem kozarcu, pred tem v vodo vstavite leseno paličico ali žlico, s katero boste pri masaži držali kos ledu.

Otekel in boleč sklep se rahlo masira z ledom od tri do največ pet minut, da koža pordi. Poškodovane kože ni dovoljeno masirati z ledom. Vrečke za hladne obloge so na voljo v specializiranih trgovinah. Hlajenje lahko izvajamo tudi z brisačo, namočeno v hladno vodo, ki jo ovijemo okrog sklepa, in hladimo približno 20 minut.

Ko se sklepno vnetje umiri, je spet treba nadaljevati s polno telesno dejavnostjo, izvajanjem aerobnih vaj, kot so hoja na prostem, kolesarjenje in podobno, z uravnoteženo prehrano poskrbimo še za ustrezno telesno težo. Izvajamo tudi vaje za mišično moč in raztezne vaje.

Po umiritvi sklepnega vnetja je lahko koristno segrevanje sklepa s toplo oblogo. Gretje sklepa namreč izboljša prekrvitev in gibljivost, sprošča napete mišice in zmanjša bolečine. Uporabimo lahko toplo brisačo, termofor, vrečico za toplo oblogo, toplo prho in kopel. Sklep segrevamo 15 do 20 minut.
 



Ali uporabiti hlajenje ali segrevanje sklepa in za koliko časa, je odvisno tudi od posameznikovih izkušenj. Kar nekomu ustreza in pomaga, ne koristi nujno tudi drugemu. Zato je treba opazovati učinke in uporabiti tiste metode, ki so najbolj učinkovite.

Katere so še druge oblike fizikalne terapije?

Sklepna mobilizacija temelji na neke vrste ročni spretnosti ''naravnavanja'' mišično-kostnega sistema. Mobilizacija naj bi odpravljala motnje in porušeno ravnovesje sklepa in obsklepnih struktur. Izvajati jo mora ustrezno usposobljen fizioterapevt ali zdravnik, ki pozna anatomijo, fiziologijo in funkcionalno anatomijo gibalnega sistema ter stanja, pri katerih mobilizacija ni dovoljena. Pred takim posegom je vedno potrebno rentgensko slikanje prizadetega predela. To metodo redko priporočamo revmatikom z vnetnim revmatizmom. Včasih je mobilizacija učinkovita pri težavah s hrbtenico (npr. bolečinah v vratu, križu), ki nastanejo predvsem zaradi osteoartrotičnih sprememb.

Sprostitvena ali relaksacijska terapija vključuje ustrezne sprostitvene vaje, ki pomagajo predvsem pri sproščanju mišične napetosti, nastale bodisi zaradi revmatične bolezni bodisi zaradi spremenjenega in napetega psihičnega stanja.