Delovna terapija pri revmatiku
Soočanje z vsakdanjimi težavami
Zaščita in varovanje sklepov ter hrbtenice
Kako varovati sklepe in hrbtenico?
Sklepne opornice, pripomočki in ortoze
Soočanje revmatika s težavami, ki jih prinašajo dejavnosti v vsakodnevnem življenju
Delovna terapija je sestavni del zdravljenja revmatika. Vključuje dejavnosti na vseh področjih človekovega delovanja, skrb za samega sebe, delo in prosti čas. Cilj delovne terapije je pomagati ljudem, da z učenjem in pridobivanjem izkušenj razvijajo spretnosti, ki so potrebne pri soočanju s kronično boleznijo. Revmatikom omogoča, da kljub bolezni, ki lahko povzroča razne okvare in posledične omejitve v izvajanju vsakodnevnih in poklicnih dejavnosti, živijo čim bolj samostojno in kakovostno življenje.
Naloge in cilji delovnega terapevta so:
Pogovori z revmatikom in poučevanje imajo pomembno vlogo pri reševanju najrazličnejših težav. Pri tem je treba upoštevati revmatično bolezen in njeno razširjenost, telesne, psihične in socialne spremembe, ki jih v življenju posameznika in njegove družine povzroči bolezen. Ustrezno poučen revmatik ima pravilen odnos do bolezni, zdravljenja in rehabilitacije. Lažje zaznava obremenilne dejavnike in uspešneje rešuje probleme. Z učenjem se namreč razvijajo sposobnosti za nadzorovanje bolezni in pridobivajo nadomestne spretnosti. Spremeni se obnašanje, kar vodi v pozitivno osebno prepričanje, zvečuje samozavest in sposobnost opravljanja vsakodnevnih ter poklicnih dejavnosti in nalog.
Revmatiki se v življenju srečujejo in spopadajo z mnogimi težavami, ki jih povzročajo bolečine, sklepne spremembe in slabša gibljivost. Pri tem jim nasveti delovnega terapevta lahko zelo pomagajo.
Pri premagovanju težav ob posedanju in dvigovanju s straniščne školjke je revmatiku v pomoč namestitev nastavka, ki zviša sedežno ploskev. Samostojnost pri kopanju omogočajo držala ob banji ali prhi, deske ali sedeži v kopalni kadi, pri prhanju pa toaletni stoli in uporaba podlog, ki preprečujejo drsenje.
Oblačenje je lažje, če revmatik nosi udobna oblačila z velikimi gumbi in gumbnicami ali brez zapenjanja. Samostojnost pri obuvanju in sezuvanju je možna s pripomočkom za obuvanje nogavic in palico za sezuvanje, ki jo lahko uporablja tudi kot pripomoček za oblačenje in slačenje oblačil. Pomembno je tudi svetovanje pri izbiri ustrezne obutve, ki naj podpira stopalne loke. Čevlji ali copati morajo biti široki, mehki, s podprto peto, nedrsečim podplatom in ojačanim sprednjim delom, ki ščiti stopalo pred morebitnimi poškodbami (slika 6).
Pri pripravi hrane ali hranjenju predstavlja mnogim revmatikom hudo vsakodnevno težavo rezanje z nožem. Zato je potrebna uporaba rezil z zadebeljenimi ročaji ali posebno oblikovanih nožev, ki razbremenijo zapestja in spremenijo rezanje v žaganje.
Pravilna zaščita sklepov in hrbtenice je revmatikom v pomoč pri raznih dejavnostih, vzdrževanju gibalnih ter drugih sposobnosti in ohranjanju čim večje samostojnosti.
Pri dvigovanju predmetov se je treba izogibati nepotrebnim zasukom trupa, stvari prenašati čim bliže ob telesu, njihovo težo pa razporediti na obe roki. Pravilno dvigovanje in pobiranje predmetov s tal se izvaja iz čepečega položaja, pri tem so stopala v stiku s podlago, hrbtenica ostane ravna, obremenitev pa se prenese na mišice nog.
Revmatik zaradi sklepnega vnetja, ki povzroča bolečine in mišično napetost, pogosto potrebuje sklepne opornice, pripomočke in ortoze. Ortoze so tehnični pripomočki, poimenovani po sklepih in delih telesa, ki jih zaščitijo.
Opornica razbremeni pritisk na sklepno ovojnico, sprosti mišice, zmanjša bolečine pri gibanju in preprečuje spremembe, ki jih lahko povzroči sklepno vnetje. Opornice imajo torej svojo terapevtsko vlogo in so v pomoč pri izvajanju posameznih gibov in dejavnosti.
Pripomočki, ki jih uporabljajo revmatiki, omogočajo izvajanje določene naloge.
Ortoze zaščitijo posamezen sklep. Najpogostejše ortoze, ki jih uporabljajo revmatiki, so ortoze za vratno hrbtenico, zapestja in kolena.
Izvajanje redne telesne dejavnosti pomaga pri vzdrževanju čustvene in telesne trdnosti, ki jo potrebuje posameznik ob premagovanju težav, ki jih prinaša kronična bolezen.
Revmatikom svetujemo, da si dnevne obveznosti razporedijo čez cel dan, npr. s pomočjo urnika. Moč in kondicijo naj si ohranjajo s sedenjem med opravili, ki bi jih sicer opravljali stoje. Priporočljiva je uporaba stola z nastavljivo višino, ki omogoča spremembo višine glede na delovno površino, ki jo potrebujejo med delom. Stoli na kolescih niso primerni. Posamezniku se pri sedanju kaj hitro izmaknejo, pri čemer se lahko poškoduje.
Podaljšani ročaji gospodinjskih in drugih pripomočkov pri gospodinjskem delu preprečujejo prisilne položaje in dlje časa trajajoče obremenitve. Dostikrat si lahko s praktično rešitvijo pomagamo pri opravilih, ki nas veselijo, pa se jim izogibamo zaradi bolečine, ki jo povzroči prevelika obremenitev. Branje in držanje knjige si npr. olajšamo z uporabo nastavka za knjigo, ki je pod ustreznim kotom položen na mizo, kar hkrati prepreči tudi prisilno držo vratne hrbtenice.
Revmatične težave in bolezni so pri nas zelo pogost vzrok za bolniške odsotnosti z dela in delovno invalidnost. Pomemben vzrok nekaterih revmatičnih bolezni in simptomov so ergonomsko neurejena delovna mesta in slaba organizacija dela. Še vedno veliko delavcev opravlja ponavljajoča se, enolična dela v prisiljenem telesnem položaju, ki zahteva statično mišično delo in neprestano uporabo istih mišično-kostnih struktur. Zato prihaja do t. i. kostno-mišičnih simptomov in bolezni (npr. sindroma čezmerne obremenitve). Poleg tega zaradi enoličnosti in ponavljanja določenih gibov delo omejuje človeka v njegovi ustvarjalnosti. Mišično-kostna bolečina privede do slabega telesnega in psihičnega počutja, slabo psihično počutje do poslabšanja bolečine in krog se ponavlja.
Pri oblikovanju delovnega mesta je torej treba upoštevati vse, kar je povezano s funkcionalnimi in psihološkimi potrebami, ki jih delo narekuje. Delavce je treba naučiti, kako uporabljati stroj in opremo ter kako opravljati delo, da bodo obremenitve kostno-mišičnega sistema čim manjše. Podjetja, v katerih delavci opravljajo pretežno ponavljajoča se dela, bo treba spodbuditi k ustanovitvi t. i. ergonomskih timov, ki bodo po analizi dela predlagali spremembe na delovnem mestu, te spremembe izvedli in spremljali njihovo izvajanje. Prilagojeno delovno mesto je oblikovano ergonomsko in je torej v največji meri prilagojeno posamezniku. Omogoča mu pravilno držo, varnost in dobro delovno storilnost ob kar najmanjšem naporu. Občutek varnega delovnega mesta omogočajo tudi ustrezna mikroklima in različni dražljaji, ki jih posameznik sprejema s čutili iz svojega delovnega okolja. Če so dražljaji premočni (npr. pomanjkanje dnevne svetlobe), postanejo vir napetosti, v skrajnih primerih pa ne samo poškodujejo, temveč lahko tudi uničijo posamezen čutilni organ.
S fiziološkega vidika je treba pri oblikovanju delovnega mesta upoštevati vsak čutilni dražljaj posebej, ugotoviti je treba njihove vplive in zagotoviti čim manjše obremenitve (napetosti). Delovno mesto mora ustrezati posebnostim in sestavi človeškega telesa (npr. višina stola naj bo prilagojena telesni višini) in nuditi možnosti spreminjanja delovnih pogojev v najugodnejše in najprimernejše.
Oblikovanje delovnega mesta mora poleg osnovnih ergonomskih načel upoštevati tudi zakonitosti biomehanike. Biomehanika je nauk o vplivu mehaničnih sil na organizem in njihovih medsebojnih vplivih, na katerih temelji človekovo gibanje pri poklicnem delu in delu v prostem času. Pri oblikovanju delovnega mesta se biomehanika ukvarja s proučevanjem človeškega telesa, ki je zapleten sistem in je izpostavljen notranjim in zunanjim vplivom fizikalnih sil. Zunanje dejavnike predstavljajo delovno mesto in delovna sredstva, notranje pa človekov gibalni sistem.
Ustrezen delovni položaj telesa
To je položaj, ki zagotavlja skladnost, učinkovitost in sproščenost telesa, odraža pa se v delovni učinkovitosti in ohranjanju telesne energije. Tak položaj telesa omogoča delovanje mišic z najmanjšim naporom, varuje gibala pred poškodbami in ščiti tudi notranje organe.
Počitek hrbtenice med sedečim delom
Za sedeče delo je potreben ustrezen stol, zlasti pri revmatiku, ki ima npr. spremenjeno hrbtenico. Ergonomsko oblikovan stol je zasnovan in izdelan tako, da se prilega krivinam hrbtenice in ji daje oporo. Ustrezni stoli so dolgoročno gledano cenejši, saj prihranimo npr. pri stroških za plačilo nadomestil zaradi odsotnosti z dela, ki jih povzročajo še dodatne težave s hrbtenico.
Pri ohranjanju krivine ledvene hrbtenice si posameznik lahko pomaga z uporabo posebno oblikovanih blazin, ki zmanjšujejo obremenitve tega dela hrbtenice. Med sedenjem je treba paziti na pokončno držo telesa z ohranjanjem enake višine trupa, kot je razdalja med prsnico in sramno kostjo.
Pri delu s tipkovnico podlaket dodatno razbremeni opora, ki se namesti na rob delovne mize, kar preprečuje mišično utrujenost in posledično bolečino v vratu in ramenih. Koristen pripomoček pri tipkanju je stojalo za dokumente, ki je dvignjeno in nameščeno ob zaslonu. Pri pogostem telefoniranju je priporočljiva uporaba telefona s slušalko in mikrofonom pred seboj. Uporaba takega telefona je priročnejša, kot npr. stiskanje telefonske slušalke med ramena in glavo.
Dvigovanje s stola
Pri dvigovanju s stola naj revmatik ne uporablja zapestja in prstov. Pritisk na zapestja povzroči bolečino, na prste pa deluje sila, ki je za male sklepe lahko preobremenilna.
Pravilno se s stola dvigujemo s pomočjo podlakti. Pri takem načinu se obremenitev pravilno porazdeli na silo vzdolž telesa. Tehnika vstajanja z nagibom naprej, pri čemer si pomagamo z mišicami nog.
Branje knjige
Pri branju knjige odsvetujejo vse drže, ki obremenijo vratno hrbtenico, komolce in zapestja. Priporočljiva je uporaba stojala za knjigo, ki razbremeni roke in vratno hrbtenico.
Rezanje z nožem je za revmatike velika težava. Svetujemo uporabo nožev z zadebeljenimi ročaji ali z dvignjenim ročajem (L–nož), kar razbremeni zapestje (slika 7).