Zdravilstvo
Urejanje zdravilstva in kdo naj ga izvaja?
Katere obveznosti imajo zdravilci?
Zakaj se revmatik zateka k zdravilstvu?
Kakšen je placebo učinek pri bolečini?
Kaj je zdravilstvo?
Odkar obstaja človeški rod, se je v posameznem kraju našel kdo, za katerega so rekli, da ima zdravilno moč, da je »zdravilec«. Običajno je zdravil z različnimi metodami: zelišči, kiropraktiko, polaganjem rok, vodnimi oblogami in podobno. Vzroki za tovrstno zdravljenje so po svetu različni, običajno pa so se ljudje zatekali k zdravilcem, ker jim medicina ni bila dostopna, bodisi zaradi finančnega pomanjkanja bodisi zaradi položaja in okolja, v katerem so živeli. V zadnjem stoletju so se v Evropo razširile vzhodnjaške metode zdravljenja: od hipnoze, akupunkture, refleksoterapije in energoterapije do drugih eksotičnih zdravilskih metod, s katerimi so se tisočletja zdravili ljudje na Bližnjem in Daljnem vzhodu. Pri nas so v poznih sedemdesetih letih, ko je bilo ustanovljeno Društvo za akupunkturo in tradicionalno medicino, poskušali ločiti te oblike zdravljenja na tiste, ki uporabljajo tradicionalne oblike zdravljenja, in na one, ki temeljijo na eksotičnem in imaginarnem pristopu (energoterapija, iridodiagnostika, aromaterapija in druge eksotične metode). Med tradicionalne oblike so uvrstili: akupunkturo, homeopatijo, fitoterapijo (zdravljenje z zelišči), manualno medicino, hipnozo in refleksoterapijo. Od teh sta se uveljavili akupunktura in manualna medicina, ki ne sodita več med zdravilske (alternativne) metode, saj sta si z natančnimi in dokazljivimi kliničnimi poskusi pridobili položaj sodobnega in strokovnega zdravljenja.
Zdravilstvo in medicina
Med zdravilstvom in medicino je več pomembnih razlik. Medicina deluje na osnovi strokovnih dognanj in nenehnega ustvarjanja ter izpopolnjevanja na znanosti temelječega novega znanja. Ravna se po poklicnih zapovedih in spoštuje etična merila. Zdravilstvo pa ponuja načine zdravljenja, ki naj bi temeljili na nekakšnem »holističnem načelu« (načelu »celovitega« zdravljenja) in na miselnosti, ki pri obravnavanju posameznika ne upošteva racionalnih in znanstvenih načel. Zdravilstvo torej zavrača in zanemarja uveljavljene in preverjene medicinske metode za ugotavljanje in zdravljenje bolezni. Ponuja predvsem izboljšanje osebnega ugodja in občutka zdravja, pri čemer ga ne skrbi dejanska (organska) osnova bolezni. Etična načela takega pristopa so lahko zelo vprašljiva, saj pogosto pomenijo lažno upanje in izgubljene priložnosti za učinkovito zdravljenje.
Kljub nedvomnemu napredku se je ugled medicine v očeh javnosti v zadnjem desetletju presenetljivo zmanjšal. Ljudje so kritični in nezadovoljni predvsem zaradi neosebnega sodobnega obravnavanja in zdravljenja. Zdi se jim, da se v medicini preveč časa nameni ukvarjanju z boleznijo in bolnim organom ter premalo posamezniku kot celovitemu bitju z vsemi dodatnimi (tudi psihičnimi) težavami. Soočeni smo s pojavom, da je zdravilstvo začelo zelo uspešno izrabljati načeti ugled medicine.
Zdravilstvo se nenehno upira strokovnim preizkusom in preverjanju dokazov o učinkovitosti njihovega zdravljenja, kot mora to obvezno izvajati medicina, npr. pri preizkušanju novih postopkov in zdravil.
Sedanje stanje zdravilstva v Evropi in po svetu je zelo različno, kar je odsev različne zgodovine medicine in sistemov javnega zdravstva. Slovenija je vseskozi imela svoje zdravilce, ne pa tudi posebnih šol za zdravilstvo, prav tako se niso uveljavili kot del zdravstvenega sistema. Zdi se tudi, da so bili doslej pri nas zdravilci manj številni kot v večini evropskih držav, v katerih obstojajo uradne ustanove, namenjene šolanju. Razmere na tem področju pa se zadnje čase tudi pri nas hitro spreminjajo (nastajajo različna društva in šole, prirejajo se tečaji, podeljujejo diplome in podobno).
Za razširitev zdravilstva pri nas imajo veliko zaslugo sredstva javnega obveščanja. Zdravilstvo namreč opozarja nase z vse večjim obsegom, ki mu ga odmerjajo mediji. Prav neverjetno je, da ima zdravilstvo zagotovljenega tako veliko časa na radiu in televiziji. Oglasi, ki hvalijo čudodelne učinke raznih metod, zdravil in pripomočkov ter priporočajo storitve, ki so v nasprotju z veljavnim zakonom, pa se pojavljajo v mnogih, tudi resnih časopisih. Očitno je to oglaševanje, ki najbrž zvečuje časopisno naklado, ušlo vsakemu nadzoru.
Urejanje zdravilstva in kdo naj ga izvaja?
Družbi in državi ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z zdravjem ljudi izven obstoječih medicinskih ustanov. Zdravilstvo postaja pojav, ki zavzema vedno večje socialne in ekonomske razsežnosti. To se odraža na ravni posameznika in njegovega okolja ter prinaša tudi učinke s pomembnimi negativnimi ali celo tragičnimi posledicami. Te dejavnosti se danes nezadržno širijo, izmikajo se nadzoru in ne upoštevajo pravil, ki sicer veljajo za javno zdravstvo. Da se je zdravilstvo pri nas tako razširilo, je kriva tudi zakonodaja. Ni še dokončno sprejete ustrezne zakonodaje, ki bi urejala delovanje in izobraževanje zdravilcev, jih nadzorovala in po potrebi tudi kaznovala ter določila, v kakšnih prostorih se sme ta dejavnost izvajati.
Zakonsko urejanje zdravilstva zanesljivo ni le naloga medicine, temveč je v pristojnosti in je obveza ustreznih mehanizmov ter organov države.
Urejanja tega področja so se lotili tudi v Evropski skupnosti in posebne komisije zadolžili, da preverijo učinkovitost in varnost različnih oblik ter metod zdravilstva. Pripraviti morajo tudi ustrezno zakonodajo, ki bo veljala tudi pri nas, z ohranitvijo določenih lokalnih pristojnosti. V državah članicah so zakoni še zelo različni, večinoma pa dovoljujejo mnoge vrste zdravilstva, vendar pa jih tudi nadzirajo. Pri nas zaenkrat ministrstvo za zdravje zdravilcem ne podeljuje licenc, zato je torej pravno gledano to bolj ali manj ilegalno delovanje.
Pomembno je, da se od zdravilcev zahteva enaka odgovornost za zdravje posameznikov kot od zdravnikov in skrbno vodenje dokumentacije. Njihovo delovanje je treba strogo nadzirati. Imeti bi morali vsaj osnovno medicinsko znanje, ki je potrebno, da prepoznajo nevarne bolezni in stanja, pri katerih je nujno takojšnje medicinsko ukrepanje, ter tiste resne bolezni, pri katerih se zdravljenja ne smejo lotevati.
Katere obveznosti imajo zdravilci?
Zdravilci morajo posameznika poučiti o načrtovanih postopkih zdravilstva, da se le-ta zanje lahko odloča samostojno in prostovoljno. Pred začetkom obravnave je treba pridobiti podpis, s katerim posameznik da zavestno in svobodno privolitev za posege v telo. Posameznik mora biti seznanjen, da bo zdravljen z metodami, ki ne temeljijo na znanstveno dognanih dejstvih. Tiste, ki še nimajo diagnoze bolezni, mora zdravilec posvariti, da utegnejo zamuditi ugoden čas za medicinsko zdravljenje. »Stranke« zdravilcev je treba tudi odškodninsko zavarovati za okvare zdravja, ki bi utegnile biti posledica ukrepanja zdravilca.
Ob razmišljanju o uradnem dovoljenju ali prepovedi za delovanje zdravilcev pri nas je treba upoštevati, da zdravilci opravljajo v družbi vlogo, ki bi jo težko v celoti prevzela medicina. Veliko posameznikov, ki se zatekajo k zdravilstvu, je namreč takih, da zdravnikov niti ne potrebujejo niti jih ne iščejo. Vsaj nekateri od teh bi v primeru prepovedi in zatrtja zdravilstva še dodatno obremenjevali že itak skrajno obremenjeno javno zdravstvo.
Ostaja vprašanje, ali naj se z zdravilstvom ukvarjajo samo zdravniki ali tudi drugi. V drugih državah imajo dovoljenje za opravljanje zdravilstva tudi nezdravniki, vendar so ustrezno izobraženi. Pri nas bo treba določiti, kakšna znanja mora obvladati zdravilec nezdravnik. Potrebni bosta skrbna presoja in previdnost pri podeljevanju licenc posameznemu prosilcu nezdravniku, delovanje zdravilcev brez licence pa bo treba zakonsko preganjati.
Zdravnikom verjetno ni mogoče prepovedati, da se ukvarjajo z zdravilstvom, vendar bi se v tem primeru najbrž morali odreči svoji zdravniški licenci. Nikakor se namreč ne sme zabrisati meje med medicino in zdravilstvom. Kritičen zdravnik, ki prakticira medicino in zdravilstvo, verjetno neprestano prihaja v nasprotja s strokovnimi in etičnimi načeli medicine. Poleg tega se lahko zgodi, da prepušča izbiro zdravljenja posamezniku, ki je tako zapeljan v zmotno prepričanje, da je pri takem zdravniku obravnavan po načelih medicine. Manj kritičen zdravnik pa prihaja v skušnjavo, da na svojih bolnikih preskuša zdravilske metode tudi takrat, ko so v nasprotju s pravili stroke in bolnikovimi koristmi. Taka ravnanja so pri nas že pripeljala do tragičnih posledic.
Prepotrebna pravna ureditev bo zdravilstvu zanesljivo odvzela tudi del njegove sedanje privlačne skrivnostnosti in prispevala k bolj kritičnemu odnosu laične javnosti do zdravilstva ter s tem zavarovala zdravje ljudi. Zavarovala pa jih bo tudi pred šarlatani in drugimi nevarnimi zdravilci.
Zakaj se revmatik zateka k zdravilstvu?
Številne revmatične bolezni, pri katerih vzrokov za nastanek še ne poznamo in niso ozdravljive, so prav gotovo »hvaležno« področje za zdravilstvo. Razlogov za zatekanje k zdravilstvu je več. Narava nekaterih revmatičnih težav in bolezni je taka, da so kratkotrajne in po določenem času tudi same minejo (npr. bolečine v križu, vratu, zunajsklepni revmatizem, sklepna vnetja po okužbah, ob virozah). Če se taki posamezniki zdravijo pri zdravilcu, se ustvarja lažni vtis, da je bilo zdravljenje učinkovito in uspešno.
Določene revmatične bolezni je včasih na začetku težko ugotoviti, kar lahko zelo bega posameznika. Vesten zdravnik mora pri ugotavljanju revmatične bolezni dostikrat napraviti številne laboratorijske, rentgenske in druge preiskave, za kar zaradi dolgih čakalnih dob potrebuje veliko časa. Če je potreben še pregled pri specialistu, na katerega se prav tako dolgo čaka, se postopki še dodatno zavlečejo. Sočasno pa se posamezniku ponuja zdravilec iz sosednje ulice, ki mu že v prvem trenutku zagotovi, da ve, kaj mu je, in da zna njegove težave tudi pozdraviti.
Podobno se dogaja, ko je revmatična bolezen že ugotovljena. Navadno se revmatik z njo težko sprijazni, je nestrpen in takoj pričakuje učinke zdravljenja. Če se to ne zgodi, je nezadovoljen, postane nezaupljiv, se boji, kaj se bo še zgodilo v poteku bolezni. Če je zaradi napredujočega poteka (kar je na srečo redko) revmatično bolezen težko ali nemogoče obvladati, je položaj zelo težak za oba, zdravnika in revmatika. In spet je tu zdravilec, ki obljublja nemogoče.
Pogosto preveč obremenjen zdravnik, ki ima omejen čas za preglede, ne posveti dovolj časa posamezniku in ne zazna vseh njegovih stisk. V odnos med zdravnikom in bolnikom se pritihotapi nezaupanje. Tak posameznik bo poskusil prav vse, da bi se stanje izboljšalo, zato se začne zatekati k zdravilcem. Nekateri to počnejo tudi iz »radovednosti«, na prigovarjanje svojcev in prijateljev naj poskusijo še druge oblike zdravljenja, češ: »Saj to zdravljenje ne more škodovati, morda pa bo celo pomagalo.«
Ne tako zanemarljiv vzrok za zatekanje k zdravilcem je tudi dejstvo, da je slovenski zdravstveni sistem teoretično brezplačen. Pri zdravilcih pa je treba ponavadi odšteti kar precejšnje vsote denarja, kar dodatno zvečuje vrednost in ugled zdravilstva. Saj kar je zastonj, ni dosti vredno!
Velike količine tablet, ki jih zdravniki predpišemo za različne težave (zlasti, če posamezniki obiskujejo več specialistov), povzročajo odtujitev iz zdravniških ambulant. Pri zdravljenju npr. revmatičnih bolezni uporabljamo zdravila, ki imajo lahko neželene učinke, ki so opisani v navodilu za uporabo, ki jih nekateri tudi prebirajo, kar seveda spodbujamo. Zato se lahko zgodi, da se posameznik tega ustraši in ne jemlje predpisanih zdravil. Na drugi strani pa se ponuja zdravilec, ki mu ne predpiše nobenega »strupa«, temveč ga npr. s polaganjem rok, v intimnem, mirnem prostoru prepriča, da se bo bolezen izboljšala tudi brez zdravil.
Ne nasedajte zdravilcem, ki vam obljubljajo ozdravitev vaše revmatične bolezni. Največja napaka in nevarnost pri zatekanju k zdravilstvu je opustitev preverjenega in dostikrat nujno potrebnega zdravljenja revmatične bolezni. Posledice in škoda na zdravju so zaradi tega lahko nepopravljive!
Kakšen je placebo učinek pri bolečini?
Bolečina je obvezna spremljevalka večine revmatičnih bolezni. Njeno odpravljanje je dostikrat zelo zahtevno in odvisno od raznih dejavnikov. Vsak jo namreč doživlja po svoje in se nanjo različno odziva. Na pojavljanje in intenzivnost bolečine vplivajo torej številni psihološki, socialni in kulturni dejavniki. Bolečino zdravimo predvsem z različnimi zdravili, včasih pa tudi z drugimi postopki (brez zdravil).
Kaj je placebo?
Placebo je »prazno« zdravilo, ki ne vsebuje nikakršnih zdravilnih učinkovin, česar pa posameznik ne ve. Dogaja se, da tako navidezno zdravilo različno dolgo učinkuje in zmanjšuje ali celo odpravi bolečine. Včasih pride pri zdravljenju s placebom celo do prehodnega izboljšanja laboratorijskih testov, ki označujejo npr. revmatično vnetje, kar je še težje razložiti.
Že dolgo časa poznamo precej nenavadno dejstvo, da je prav med revmatiki približno 30 % takih, pri katerih ugotavljamo t. i. »placebo učinek« na bolečino.
Fenomen placebo učinka ostaja torej precejšnja neznanka, saj ga doslej niso znali povsem razjasniti. Prav gotovo pa gre placebo učinku v veliki meri pripisati tudi »uspešnost« zdravljenja zdravilcev in ga torej večina le-teh – verjetno bolj nezavedno kot zavedno – s pridom izkorišča. Posamezniki pa se seveda tega dejstva običajno ne zavedajo in slepo verjamejo, da jim pomagajo metode in postopki zdravilca.
Trgovci ponujajo in oglašujejo tudi bakrene zapestnice, ogrlice, kozmodiske in podobne izdelke, ki so pogosto zelo dragi, pa si jih revmatiki, ki običajno niso premožni, zaradi privlačnih in obetavnih oglasov, tudi kupijo. Težko ali celo nemogoče je razložiti njihov zdravilni učinek. Lahko se seveda zgodi, da so ti pripomočki nekaj časa učinkoviti, zlasti pri tistih, ki slepo in zelo trdno verjamejo v njihovo koristno delovanje.
Kaj je homeopatija?
Homeopatijo je v daljni preteklosti razvil nemški zdravnik Samuel Hahneman (1755–1843). Ugotovil je namreč, da zaužitje kinina, ki zdravi malarijo, povzroči večino bolezenskih znakov, kot jih povzroči sama bolezen. Po številnih poskusih je prišel do sklepa, da »podobno zdravi podobno«.
Homeopatija je način zdravljenja različnih bolezni, tudi revmatičnih, ki se močno razlikuje od današnjega zahodnega načina. Trdi, da je določeno bolezen najbolje zdraviti z zdravilom, ki bi pri zdravi osebi povzročilo enake bolezenske znake kot ta bolezen. Mnoga homeopatska zdravila, ki jih izpostavijo postopkom redčenja in stresanja, so tako razredčena, da v njih ni niti ene same molekule prvotne učinkovine. Homeopati verjamejo, da se neka (še nedoločljiva) informacija (»spomin vode«) prenaša skozi proces stresanja in redčenja, kar vpliva na učinkovitost zdravila. Ideja je čudna, nedoločena in nedokazana. Kljub temu je v preteklosti homeopatija pomembno prispevala k razvoju medicine. Nasprotovala je zdravilom in postopkom v davni preteklosti, ki so bili mnogokrat nevarnejši kot bolezen, ki so jo poskušali zdraviti. Tako so opustili postopke zdravljenja, kot so puščanje krvi, klistiranje in prevelika uporaba živosrebrovih spojin. Homeopatija se je v večini dežel pojavljala in vračala v valovih. Trenutno doživlja preporod tako v Združenih državah Amerike kot v Evropi. Razširila se je tudi pri nas. Ponovno obujanje homeopatije temelji na splošni želji po alternativnih, manj škodljivih naravnih zdravilih ter na razočaranju nad stehniziranim, neosebnim medicinskim zdravljenjem. Vendar pa nobeno od glavnih načel homeopatije ni v soglasju s splošno sprejetimi medicinskimi znanji. Glavno vprašanje je, ali homeopatija zares deluje? Nedvomno jo mnogi bolniki in zdravniki priznavajo kot uspešno. Vprašanje je tudi, ali imajo homeopatska zdravila podobno ali boljše delovanje od placeba? Narejenih je bilo kar nekaj raziskav, ki pa niso prinesle odgovorov. Homeopati trdijo, da modernih metod za preverjanje delovanja ni mogoče uporabljati pri homeopatskem zdravljenju, ker je to zelo prilagojeno posamezniku in se tudi ne ujema z diagnostičnimi medicinskimi merili. Drugi spet dokazujejo, da je homeopatijo možno preskusiti po veljavnih strokovnih merilih. Nujno potrebni bodo – poleg dokazovanja učinkovitosti – tudi podatki o možnih posrednih in neposrednih tveganjih pri uporabi homeopatije.
Kaj je fitoterapija?
O uporabi zdravilnih zelišč ali fitoterapiji je pri nas malo strokovnih razprav. Z njihovim oglaševanjem in prodajo pa se srečujemo vsepovsod. Zanimivo je, da po mnenju tistih, ki se s fitoterapijo ukvarjajo, razna zelišča zdravijo (pre)številne bolezni, med njimi tudi revmatične. Za take trditve nimajo znanstvenih dokazov, saj s temi pripravki večinoma niso opravili ustreznih raziskav za preverjanje njihove učinkovitosti in varnosti. Ponavadi se pri oglaševanju in ponujanju teh »zdravil« sklicujejo na posameznike (anekdotične primere), ki naj bi jim ti izdelki zelo pomagali in jih zato priporočajo tudi drugim. Potrebno bo boljše poznavanje delovanja in učinkov zelišč, dokazovanje njihove učinkovitost ter kritično presojanje njihove uporabe. Kajti tudi uživanje zdravilnih zelišč ni povsem brez nevarnosti, čeprav praviloma ne škodujejo. Zdravilnih zelišč, ki bi uspešno zdravila revmatične bolezni, zaenkrat še ne poznamo. Uporaba zdravilnih zelišč pri revmatiku je nevarna, kadar bolnik zaradi tega opusti jemanje potrebnih zdravil in postopke zdravljenja.