Priročnik
za revmatike
Prizadetost čutil

Uvod

Prizadetost oči

Katera vnetja razlikujemo v posameznih delih očesa?

Prizadetost ušes

Prizadetost nosu


Uvod

Pri revmatičnih boleznih so lahko prizadeta tudi čutila: najpogosteje oči, manj pogosto ušesa in nos. Še posebej pomembno je zgodnje odkritje in zdravljenje očesnih vnetij, saj lahko pri prepoznem zdravljenju pride do nepopravljivih očesnih okvar ali celo do izgube vida.

Prizadetost oči

Mojca Kos-Golja, Aleksandra Kraut

Številne revmatične bolezni vnetno prizadenejo različne očesne dele. Vzroki za nastanek očesnih sprememb niso povsem pojasnjeni. Zaradi lažjega razumevanja vnetij posameznih delov očesa je na sliki prikazana in opisana sestava očesnega zrkla (Slika 3).

Kako je zgrajeno očesno zrklo?
Človeško oko je oblikovano kot majhna žoga. Znotraj je votlina, ki je napolnjena s steklovino in obdana s tremi različnimi sloji tkiva. Zunanja sloja sta beločnica in roženica, ki dajeta zrklu oporo. Na sredini je žilnica s ciliarnikom in šarenico (uveo), ki oko prehranjuje in izloča vanj različne potrebne snovi. Notranji sloj je mrežnica, ki sprejema svetlobne dražljaje, jih v kemičnih reakcijah spreminja v električne impulze in pošilja po vidnem živcu v možgansko skorjo, kjer se ustvari vidna slika. Žilnica je sestavljena iz številnih žil in je tesno povezana z okolnimi očesnimi tkivi.

Katera vnetja razlikujemo v posameznih delih očesa?

Vnetje očesne veznice se imenuje konjunktivitis, roženice keratitis, beločnice skleritis. Vnetje srednjega sloja očesa ali uvee se imenuje uveitis. Če je uvea vneta v sprednjem delu očesa (šarenica ali iris), se vnetje imenuje iritis. Vnetje v srednjem delu (ciliarnik) se imenuje ciklitis, vnetje zadnjega dela (žilnica v ožjem smislu ali horioidea) pa horioiditis. Vnetje žilnice prizadene tudi roženico, beločnico in mrežnico, kar lahko veliko bolj ogrozi vid, kot če bi bil vnet samo en sloj.

Vnetje šarenice (iritis, iridociklitis) Najpogostejši zaplet na očesu, ki se pojavlja pri 25 % bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom, je akutno vnetje šarenice (iritis, iridociklitis).

Glavni znaki akutnega vnetja šarenice so:

Znaki akutnega vnetja šarenice nastopijo zelo hitro, čez noč in so različno izraženi. Prizadeto je enkrat eno, drugič drugo oko. Vnetje traja ponavadi do šest tednov, pri takojšnjem zdravljenju pa le nekaj dni. Možne so tudi posledice, zlasti zaradi prepoznega zdravljenja očesnega vnetja, kot so zvišan očesni pritisk (glavkom), siva mrena (katarakta) ali tvorba novih nepravilnih žil (neovaskularizacija).
 



Če se pri bolniku z ankilozirajočim spondilitisom pojavi »rdeče oko«, je nujen čimprejšni pregled pri specialistu za očesne bolezni. Vnetje šarenice namreč lahko ogrozi vid, zato mora biti pravočasno ugotovljeno in pravilno zdravljeno.

Vnetje roženice (keratitis) Pri nekaterih revmatičnih boleznih se pojavlja vnetje roženice (keratitis). Najpogostejši vzrok zanj je »suho oko«, ki nastane zaradi premajhnega izločanja solz in ga zato imenujemo suhi keratitis. Če je sočasno vneta še očesna veznica ali konjunktiva, gre za suhi keratokonjunktivitis. Suhe oči ugotavljamo s posebnimi preiskavami, s katerimi merimo količino izločenih solz, pregledamo površino zrkla in obarvanost zrkla z določenim barvilom.

Znaki za suho oko so:

Revmatična bolezen, pri kateri je omenjeno vnetje vedno prisotno in je tudi eno od meril za diagnozo, se imenuje Sjögrenov sindrom. Podrobneje je bolezen opisana v zadnjem delu knjižice. Suho oko vlažimo z umetnimi solzami in po potrebi še z drugimi lokalnimi zdravili, ki jih predpiše specialist za očesne bolezni.

Pri revmatoidnem artritisu in Sjögrenovem sindromu so možne tudi razjede roženice (ulkusi), ki jih moramo zelo prizadevno zdraviti, saj obstaja nevarnost izgube vida.

Vnetje beločnice (skleritis) se pojavlja pri revmatoidnem artritisu, ankilozirajočem spondilitisu,  psoriatičnem artritisu, sistemskem eritematoznem lupusu in še nekaterih drugih, redkejših sistemskih boleznih vezivnega tkiva.

Vnetje beločnice (skleritis)

Znaki vnetja beločnice so: 

Prizadetost oči, predvsem žilnice in očesnega živca, je možna pri bolezni, ki jo imenujemo gigantocelični arteriitis in spada v skupino vaskulitisov. Značilna znaka sta novonastali glavobol v predelu senc in zadebeljena senčna žila. Zelo pomembna sta zgodnja razpoznava in zdravljenje te bolezni, ker je sicer možna izguba vida.

Spremembe na očeh, ki so posledica jemanja zdravil

Včasih se pri revmatičnih boleznih pojavljajo tudi spremembe na očeh, ki so posledica jemanja zdravil, s katerimi zdravimo to revmatično bolezen. Zdravila, ki najpogosteje povzročajo očesne spremembe, so glukokortikoidi. Povzročijo lahko sivo mreno (katarakto ali zamotnjenost leče) in zvišan očesni pritisk (glavkom ali zeleno mreno). Zdravljenje katarakte je mogoče le z operacijo, pri kateri odstranijo spremenjeno lečo in vsadijo umetno lečo. Zvišan očesni pritisk zdravimo z očesnimi kapljicami ali operacijo. Zdravljenje zvišanega očesnega pritiska je nujno, ker nezaznavno in počasi okvarja vidni živec in trajno okvari vid.

Druga zdravila, ki lahko povzročajo okvare mrežnice (retine), so antimalariki, ki jih prav tako uporabljamo za zdravljenje nekaterih revmatičnih bolezni. Zaradi tega so med zdravljenjem s temi zdravili potrebni obdobni pregledi pri specialistu za očesne bolezni.
 



Pri očesnih vnetjih moramo tesno sodelovati s specialistom za očesne bolezni, ki nam pomaga opredeliti očesno prizadetost in svetuje ter uvede ustrezno zdravljenje. Poleg zdravljenja obolelega očesa ali lokalnega zdravljenja je potrebno zdraviti tudi revmatične bolezni.

Prizadetost ušes

Spremembe na uhljih, zunanjem in srednjem ušesu ter njegovih notranjih delih so pri revmatičnih boleznih precej redkejše kot na očeh. Pojavljajo se pri nekaterih boleznih, ki spadajo med vaskulitise. Kažejo se kot vnetje hrustanca ali hondritis, ko sta lahko uhlja pordela, otekla in boleča. Možne so tudi boleče razjede na uhljih. Včasih pride zaradi tega do razobličenja uhljev.

Pri vaskulitisu, ki ga imenujemo Wegenerjeva granulomatoza, se pojavlja boleče vnetje srednjega ušesa, ki lahko preide v gnojno vnetje, kar precej pogosto povzroča naglušnost. Prizadetost notranjega ušesa se pri nekaterih vaskulitisih kaže z vrtoglavico in šumenjem v ušesih ter celo z izgubo sluha. Pri še redkejšem vaskulitisu, ki ga imenujemo Coganov sindrom, je eden glavnih znakov bolezni nenadna in nepovratna izguba sluha, z vrtoglavico in težavami pri hoji.

Pri protinu se v hrustancu uhljev včasih nabirajo uratni kristali, ki prosevajo skozi kožo kot belkasti skupki, ki pa navadno niso boleči.

Specialist za bolezni ušes, nosu in grla (otorinolaringolog) nam pomaga pri ugotavljanju in zdravljenju sprememb na ušesih pri revmatičnih boleznih. Da bi jih opredelili, se včasih odločimo za odvzem koščka spremenjenega tkiva uhlja. Velja pa pravilo, da je treba ustrezno in prizadevno zdraviti zlasti revmatično bolezen, pri kateri so se te spremembe pojavile (slika 1).

Prizadetost nosu

Še redkejši je pri revmatičnih boleznih vpliv na nos. Osebe s Sjögrenovim sindromom imajo suho nosno sluznico, kar je lahko zelo neprijetno. Pri vaskulitisu, ki ga imenujemo Wegenerjeva granulomatoza, je možno otekanje nosne sluznice, zaradi česar se zaprejo nosne poti. Podobno kot vnetje hrustanca uhljev je pri vaskulitisih možno tudi vnetje nosnega hrustanca. Pri nekaterih vaskulitisih se lahko pojavljajo boleče razjede na nosni sluznici, predrtje nosnega pretina, izcedek ali krvavitve iz nosu ter sedlasto razobličenje (deformacija) nosu.

Specialist za bolezni ušes, nosu in grla nam pomaga pri ugotavljanju in zdravljenju prizadetosti nosu. Tako kot pri prizadetosti ušes tudi tu velja pravilo, da je treba ustrezno zdraviti zlasti revmatično bolezen, ki te spremembe povzroča.