Priročnik
za revmatike
Revmatične bolezni
Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?

Nedvomno velja, da si ljudje revmatične težave in revmatične bolezni razlagajo zelo po svoje. Zato je nujno, da se to področje čim bolje opredeli in jasno pove, katere bolezni kot revmatične bolezni poznamo in obravnavamo revmatologi. Različne revmatične težave še ne pomenijo, da ima bolnik revmatično bolezen. Danes poznamo številne revmatične bolezni, ki nastanejo zaradi različnih, zaenkrat še ne povsem razjasnjenih zunanjih in notranjih telesnih dejavnikov. Pri nekaterih revmatičnih boleznih je v ospredju vnetje notranje sklepne ovojnice (artritis) in nasadišč hrbteničnih vezi (spondilitis), pri drugih spremembe na sklepnem hrustancu (osteoartroza), pri tretjih na obsklepnih delih (zunajsklepni revmatizem). Poleg gibal je lahko prizadeto celo telo, tudi koža, mišice, čutila, živčevje in druga tkiva ter notranji organi (sistemske bolezni vezivnega tkiva).
 




Revmatičnih bolezni je več kot sto. Med seboj se razlikujejo po simptomih, znakih, spremembah, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Pri skoraj vseh so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov in znakov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.

 

Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?

Katere revmatične bolezni so najpogostejše?

Kako zdravimo revmatične bolezni?

Katere revmatične bolezni poznamo zdravniki revmatologi?

Nedvomno velja, da si ljudje revmatične težave in revmatične bolezni razlagajo zelo po svoje. Zato je nujno, da se to področje čim bolje opredeli in jasno pove, katere bolezni kot revmatične bolezni poznamo in obravnavamo revmatologi. Različne revmatične težave še ne pomenijo, da ima bolnik revmatično bolezen. Danes poznamo številne revmatične bolezni, ki nastanejo zaradi različnih, zaenkrat še ne povsem razjasnjenih zunanjih in notranjih telesnih dejavnikov. Pri nekaterih revmatičnih boleznih je v ospredju vnetje notranje sklepne ovojnice (artritis) in nasadišč hrbteničnih vezi (spondilitis), pri drugih spremembe na sklepnem hrustancu (osteoartroza), pri tretjih na obsklepnih delih (zunajsklepni revmatizem). Poleg gibal je lahko prizadeto celo telo, tudi koža, mišice, čutila, živčevje in druga tkiva ter notranji organi (sistemske bolezni vezivnega tkiva).
 



Revmatičnih bolezni je več kot sto. Med seboj se razlikujejo po simptomih, znakih, spremembah, bolezenskem dogajanju, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Pri skoraj vseh so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov in znakov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.

Katere revmatične bolezni so najpogostejše?

Revmatične bolezni v grobem delimo v pet velikih skupin. Klinične značilnosti, ki se pojavljajo pri eni bolezni, so lahko povsem odsotne pri drugi. Včasih so si med seboj podobne, kar lahko povzroča težave pri diagnostičnem opredeljevanju. Značilnosti posameznih bolezni so vezane tudi na starost in spol. Za nekaterimi revmatičnimi boleznimi lahko zbolijo že otroci, druge so značilne za starostnike. Revmatoidni artritis in nekatere sistemske bolezni vezivnega tkiva, kot sta sistemski eritematozni lupus in Sjögrenov sindrom, so veliko pogostejše pri ženskah, protin in ankilozirajoči spondilitis pa pri moških.

Skupine najpogostejših revmatičnih bolezni so:

  1. osteoartroza 
  2. zunajsklepni revmatizem 
  3. vnetne revmatične bolezni 
  4. s kristali povzročena sklepna vnetja 
  5. sistemske bolezni vezivnega tkiva

Osteoartroza sklepov in hrbtenice je zelo pogosta revmatična bolezen, predvsem pri starejših. Povzročajo jo številni dejavniki. Glavno bolezensko dogajanje najprej poteka na sklepnem hrustancu, na hrbtenici pa na medvretenčni ploščici in malih sklepih med vretenci.

Zunajsklepni revmatizem je skupina bolezni, pri katerih so lahko vnetno ali drugače prizadeti zunajsklepni deli (vezi, kite, kitne ovojnice, sluzne vrečke, nasadišča kit in mišic na kost). V to skupino spada tudi bolezen, ki jo imenujemo sindrom fibromialgije in je posebej opisana.

Vnetne revmatične bolezni ponavadi prizadenejo en sklep (artritis) ali več sklepov (poliartritis). Pri artritisu vnetje poteka na notranji sklepni ovojnici, nato se spremembe razširijo še na druge sklepne dele. Poznamo tudi revmatično vnetje na nasadiščih hrbteničnih vezi, tedaj govorimo o spondilitisu. Pri spondilitisu se vnetje najprej ali sočasno pojavi na sklepih med križnico in medenico, to je na sakroiliakalnih sklepih, kar imenujemo sakroiliitis. Možno je tudi vnetje na nasadiščih vezi v okolici različnih sklepov (entezitisi). Včasih se sklepna vnetja, ki jih imenujemo reaktivni artritisi, pojavljajo po okužbah dihal, sečil, črevesja, nato pa praviloma po nekajmesečnem trajanju minejo. Vnetje sklepov in hrbtenice se lahko pojavi tudi pri vnetnih črevesnih boleznih, kot sta Crohnova bolezen in ulcerozni kolitis.

S kristali povzročena sklepna vnetja povzročajo različni kristali, ki se odlagajo in nabirajo v raznih delih sklepa ter povzročajo akutna, dostikrat zelo burna sklepna vnetja. Najpogostejša bolezen iz te skupine je protin, pri katerem povzročajo vnetje uratni kristali, sledi psevdoprotin, pri katerem so »krivci« za vnetje kristali kalcijevega pirofosfata.

Sistemske bolezni vezivnega tkiva so skupina revmatičnih bolezni, ki so lahko smrtno nevarne, vendar so na srečo redkejše. Vzroka teh bolezni še ne poznamo. Prizadeto je lahko celo telo. Neznani zunanji dejavniki sprožijo nepravilen odziv imunskega sistema, nastajati začnejo t. i. avtoprotitelesa, ki napadejo lastno telo in povzročijo okvaro različnih organov in tkiv. To imenujemo avtoimunsko dogajanje.

Posebna skupina še redkejših revmatičnih bolezni so sistemski vaskulitisi, pri katerih so vnetno prizadete različno velike žile v vrsti organov in tkivih.




Včasih se zgodi, da ena revmatična bolezen preide v drugo ali pa se bolezni med seboj prepletajo. Tako je npr. možna kombinacija dveh ali več različnih revmatičnih bolezni. To velja predvsem za vnetne revmatične bolezni in sistemske bolezni vezivnega tkiva.
 

Kako zdravimo revmatične bolezni?

Za zdravljenje revmatičnih bolezni imamo na voljo številna zdravila, ki jih uporabljamo že vrsto let. Pri nekaterih boleznih, npr. osteoartrozi brez vnetja, lahko lajšamo bolečine samo s protibolečinskimi zdravili – analgetiki (paracetamol, tramadol). Druga skupina zdravil so nesteroidni antirevmatiki, ki jih imenujemo tudi simptomatska zdravila. Ta zdravila blažijo tako bolečine kot sklepno vnetje. Možna je tudi kombinacija nesteroidnih antirevmatikov z analgetiki. Tretja skupina zdravil so imunomodulirajoča zdravila, ki vplivajo na imunski odziv in na ta način umirjajo vnetje. Močna protivnetna zdravila so tudi glukokortikoidi, ki prav tako vplivajo na nekatere imunske procese.

Zadnja leta imamo na voljo tudi biološka zdravila, ki zavirajo delovanje določenih beljakovin, ki so predvsem posredniki vnetja, zato jih imenujemo tudi selektivna zdravila. Žal so biološka zdravila, ki so pridobljena na zapleten način (s t. i. genskim inženiringom), zelo draga in zato težje dostopna. Ovira pri uporabi bioloških zdravil je tudi njihova oblika, saj so zaenkrat na voljo le v injekcijah, ki se jih daje podkožno ali kot infuzijo v veno. Predpisujemo jih predvsem bolnikom s hujšimi oblikami vnetnih revmatičnih bolezni (revmatoidnim artritisom, psoriatičnim artritisom, ankilozirajočim spondilitisom), pri katerih so bila druga imunomodulirajoča zdravila neučinkovita. Biološka zdravila so učinkovita pri približno 60 do 75 odstotkih bolnikov. V Sloveniji smo po evropskem vzoru izdelali enotna merila za zdravljenje s temi zdravili.




Številna raziskovanja in pridobivanja še novejših bioloških zdravil, ki potekajo po svetu, niso usmerjena samo v zaviranje vnetja in preprečevanje napredovanja določenih revmatičnih bolezni, temveč je njihov cilj, da bi v prihodnosti te bolezni lahko tudi pozdravili.
Poleg tega skušajo razviti zdravila v obliki tablet (in ne samo injekcij), ki jih bo mogoče zaužiti, kar bo za posameznika veliko lažje in bolj praktično.